Kritika / Ljubezen na prvi pretep

za

Nič nas ne sme presenetiti!

Eastwoodovega Ameriškega ostrostrelca lahko razumete dobesedno, potemtakem kot biografijo Chrisa Kyla, razvpitega ameriškega ostrostrelca, ki je v Iraku pobil rekordno število “teroristov” in “divjakov”, kot jim je rekel, toda lahko ga razumete tudi alegorično – kot film o stresnem, nemogočem, neznosnem, ubijalskem življenju v kapitalizmu. Tu imate vojaka, ki gre v Irak, kjer potem pobija “sovražnike”. Mar ni to le alegorija moškega, ki gre zjutraj v službo, kjer potem ubija “konkurenco”, “tekmece”, pač sovražnike? Mar ni to le alegorija moškega, ki “odpušča” druge, da se med “odpuščenimi” ne bi znašel sam, ki torej dela vse, da bi “odpustili” druge, ne pa njega? Mar ni sodobno delovno mesto bojna cona, bojišče, klavnica, v kateri se vsi borijo za golo preživetje? Medtem ko ima Kyle na muhi “terorista”, se po telefonu povsem mirno in nežno pogovarja z ženo: mar ni to le alegorija menedžerja, ki takoj zatem, ko je odpustil 100 ali 500 zaposlenih, po telefonu sladko kramlja s svojo ženo in otroki? Kot da ni nič. Ameriški ostrostrelec torej pokaže, skozi kaj vse mora sodobni zakonski par, če hoče preživeti, ostati skupaj in najti srečo.

Nekaj podobnega se zgodi v francoskem filmu Ljubezen na prvi pretep, le da je par tu še mlajši. In ko se film začne, sploh še niti ni par. Arnaud (Kévin Azaïs) je mladenič z obmorske vukojebine, ki po očetovi smrti z bratom prevzame malo družinsko mizarsko podjetje, kar pa ga ne veseli preveč, tako da bolj ali manj le izgubljeno in neambiciozno tava, dokler ne sreča Madeleine (Adèle Haenel), napete, resnobne vrstnice, ki ga zravsa. Madeleine je dobro nabildana, izmojstrena v borilnih veščinah in obsedena z apokaliptičnimi vizijami – na hude čase, ki se obetajo, hoče biti pripravljena. Nič je ne sme presenetiti! In še preden rečete seks, sta že v paravojaškem kampu, v katerem se podvržeta “bazičnemu” drilu, kakršnega ste videli v Častniku in gentlemanu ali pa Full Metal Jacketu. Fant in punca morata postati vojaka, obvladati morata vse tehnike bojevanja, spraviti se morata “v formo”, pripravljena morata biti na vse apokaliptične situacije, če hočeta preživeti, ostati skupaj in ujeti srečo. Toda ko gledate tale v Cannesu nagrajeni film dozorevanja, se ne morete znebiti občutka, da so Madeleinine priprave na apokaliptične situacije dejansko priprave na zakonsko življenje, v katerem ženske čaka to, kar moške čaka v vojski – podrejanje in žrtvovanje. V zakonskem življenju je bilo za ženske vedno nekaj apokaliptičnega, navsezadnje, zakon je bil za ženske pogosto “konec sveta”, zato oborožitev, kakršno si omisli Madeleine, ne škodi.