Kritika / José Saramago: Kameni splav

+ + + +

Gremo mi po svoje

V času, ko je nobelovčeva rodna Portugalska vstopala v evropsko konfederacijo, si je ta veliki polemik pridružitev in izgubo političnega kompasa in spremenjene geostrateške pole dodobra privoščil. Spisal je roman o tem, kako Pirenejski polotok poči po Pirenejih, se odtrga od stare celine in jo užge najprej proti Azorom, potem starta na Kanado in se spusti nekam v južni Atlantik. Pri tem povzroča diplomatske pretrese, predsedniki se junačijo in blebetajo brez osnov in so samovšečni … in sploh.

Vendar Saramaga bolj kot gibanje dveh odkrušenih držav, izgubljenih v svetovnih morjih, bolj kot tavanje planeta po medgalaktičnih prostranstvih, bolj kot krize vlad in osupli odzivi znanstvenikov zanimajo usode ljudi. Tistih najobčutljivejših, gibalcev in vandrovcev, ki jemljejo tektonske premike nase. Ker se jim zdi, da so z njimi usodno povezani in zanje odgovorni in so jim še posebej izpostavljeni; ta, ker je potegnila s palico po zemlji in se črta nezaceljivo pozna, oni, ker je s herkulskim zamahom zadegal težak kamen proti vsem fizikalnim zakonom, spet tretji, ker ga spremljajo škorci, ali tisti, ki ga pes priganja na pot, dokler ne ugleda konca niti, ki ga povezuje z vdovo na kmetiji. Čudna druščina, še bolj čudni dogodki, fantastični, nerazumljivi; jasno, sredi osemdesetih let je haral magični realizem, ki je bil Iberoevropejcem in Hispancem še toliko bližje, tudi jezikovno, in Kameni splav je vaja v slogu, vendar bolj jezikovno zgoščena ter bolj prepredena z zgodovino in literarno tradicijo kot z lokalno mitologijo.

Ne samo na ravni zgodbe, ki je satirična in odhakljana, no, odsidrana ali kaj podobnega, kar velja za prosto plavajoče objekte, je Saramago inovativen, sugestiven in malo hermetičen. Manj provocira kot v Kajnu, vsaj blasfemija je bolj v podtonih, saj privid kataklizme, možnost trka v otoke na poti, obupni poskusi, da bi zabetonirali razcepko in mednarodni zapleti okoli Gibraltarja, ki jo mahne v drugo smer, ni izpisan neposredno. Predvsem je v pripovedi cel kup premeščanj, največ jezikovne narave; gostobeseden pripovedni tok se prepušča novi geografiji in se ne meni za običajni padec (rek), pase se na asociacijah, posega v zgodovino in ovinkari, posebej še z vstavljenim premim govorom, ki ga povzema in topi kar vmes, v magmi narativnega toka, in deluje vse zelo kompaktno, kot kakšen pradavni konglomerat. Stavek iz Kamenega splava je kot zadnja runda izkušenega pivca, kadar jo ta z izgovori ves čas ponavlja in čim bolj podaljšuje.