Novi začetki denacionalizacije, ki je že končana

Zakon o denacionalizaciji je bil sprejet v času Demosove vlade, takoj po osamosvojitvi, novembra 1991. Z njim naj bi upravičencem vrnili premoženje, ki je bilo nacionalizirano po drugi svetovni vojni. Zakon je določil dveletni rok za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov in obljubil, da bodo odločbe na prvi stopnji izdane najkasneje v letu dni od vložitve zahtevka, postopki pa pravnomočno končani kmalu za tem. Danes, 23 let kasneje, ne le da denacionalizacija ni končana, nekateri postopki se šele začenjajo.

Tak je recimo postopek vračanja nacionaliziranega premoženja družine Stern oziroma Evgena Sterna, avstrijskega državljana in enega bogatejših Ljubljančanov v tistem času, ki se je po vojni preselil v ZDA. Vrhovno sodišče je pred časom razveljavilo več kot 20 let trajajoč, a pravnomočno zaključen postopek in ga vrnilo na prvo stopnjo, na začetek.

Zahtevek za vračilo več deset milijonov evrov premoženja je leta 1993 vložila sedaj že pokojna Katja Boh. In sicer dan pred iztekom roka za vložitev in ne da bi kot Sternova nečakinja dokazovala, da denacionalizacijski upravičenec za seboj ni pustil še živečih potomcev. Njena vloga tudi sicer ni bila popolna, a ni bila zavržena. Ne zato, ker Bohova ni bila upravičena do vložitve denacionalizacijskega zahtevka, in ne zaradi pomanjkljivosti vloge. Nasprotno, Bohova jo je (v skladu z zakonom) v naslednjih letih dopolnila in tako (pozneje) izpolnila formalne pogoje za vložitev.

Velja prepričanje, ki so ga zagovarjale vse dosedanje vlade in pravosodni ministri, in v splošnem gotovo drži, da po več kot 20 letih niso končani zgolj najtežji in najbolj zapleteni primeri denacionalizacije. A vračanje premoženja Evgena Sterna ne spada mednje. Ne vleče se več kot 20 let, ker upravni organi in sodišča ne bi znali rešiti vsebinskih vprašanj, pač pa zato, ker ni jasno, ali denacionalizacijski upravičenec sploh obstaja oziroma kdo to je. Če se ne vleče zato, ker bi bil težak primer vračanja premoženja, se vleče, ker imajo pobudniki denacionalizacije svojo »težo«? Bi bil sicer postopek že negativno zaključen?

Od skoraj 37 tisoč vloženih zahtevkov za denacionalizacijo nerešenih ostaja manj kot odstotek. V naravi ali v obliki odškodnin je bilo upravičencem doslej vrnjenih skoraj 2,1 milijarde evrov.

Prvotna vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka Katja Boh je bila skupaj z Jožetom Pučnikom, Francetom Tomšičem in drugimi soustanoviteljica Socialdemokratske stranke Slovenije (SDSS), predhodnice današnje SDS, ministrica za zdravje prve poosamosvojitvene vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta, potem veleposlanica na Dunaju in kasneje soavtorica zmagovitega predvolilnega programa SDS leta 2004. »Če bi zahtevek tedaj vložil edini in pravi upravičenec do denacionalizacije, vnuk Evgena Sterna, bi bila zadeva že davno zaključena,« pojasnjuje Matej More, eden izmed stanovalcev ene izmed nepremičnin (stavba na naslovu Puharjeva 5 v Ljubljani), katere vrnitev se zahteva v naravi.

Leta 2003, deset let po izteku roka za vložitev zahtevkov za vrnitev nacionaliziranega premoženja, je namreč zahtevek vložil še Gerald Peter Stern, vnuk, torej neposredni potomec Evgena Sterna. To je bil hkrati še zadnji dokaz, da Bohova sploh ni bila upravičena do vložitve zahtevka, zato jo je sodišče končno zavrnilo kot vlagateljico brez zakonite legitimacije. Za tem se je postopek nerazumno vlekel še leta, dokler ni sodišče vendarle pravnomočno zavrnilo tudi zahtevka sicer legitimnega upravičenca (vnuka razlaščenca), ker je bil njegov zahtevek pač vložen desetletje po izteku roka, ki ga je določil zakon o denacionalizaciji. A zdaj smo spet na začetku. Vrhovno sodišče je postopek vrnilo sodišču prve stopnje in mu naložilo, naj zahtevka (najprej Katje Boh in sedaj Geralda Petra Sterna) šteje za legitimna in pravočasna. In denacionalizacijski postopek se bo po 23 letih od sprejetja zakona o denacionalizaciji šele začel.

Nova pravila?

Čeprav so z vrhovnega sodišča sporočili, da razlogi za takšno odločitev jasno izhajajo iz sodbe, je njihova odločitev presenetila malodane vse stranke v postopku. Z razlago niso prepričali nasprotne stranke Mestne občine Ljubljana in drugih (stranskih) udeležencev v postopku, kot so recimo stanovalci Puharjeve 5 v Ljubljani. Dosedanja obsežna praksa rednih sodišč in tudi vrhovnega sodišča je bila drugačna, opozarjajo. Odvetniška pisarna Kozinc, ki zastopa enega od zavezancev za vrnitev premoženja, Mestno občino Ljubljana, je na odločitev vrhovnega sodišča odgovorila z navajanjem številnih primerov njegove lastne sodne prakse, v katerih je odločilo drugače. Toliko bolj preseneča, da je bila takšna odločitev sprejeta tik pred koncem dolgoletnega procesa denacionalizacije. Ker je to nepošteno do vlagateljev denacionalizacijskih zahtevkov, ki so bili v preteklosti zavrnjeni, ker niso bili spoznani za legitimne vlagatelje ali pa so bili z vložitvijo zahtevka prepozni. Hkrati pa, kdo jim lahko prepreči ponovno vložitev zahtevkov pod novimi pogoji, čeprav poldrugo desetletje po izteku roka za vložitev?

Primer vračanja premoženja Evgena Sterna po vsebini ni zapleten, sodišča se več kot 20 let ukvarjajo z vprašanjem, ali obstaja denacionalizacijski upravičenec oziroma kdo to je.

Vrnimo se k primeru vračanja premoženja dedičem Evgena Sterna. Ali odločitev vrhovnega sodišča pomeni, da bo po 23 letih končno opravljena vrnitev premoženja? Ne nujno. Sodišče bo, preden se dokončno odloči, moralo vendarle preveriti majhno, a ne nepomembno malenkost, česar do sedaj ni storilo kljub predlogom več strank v postopku. In sicer, ali je Evgen Stern (ali njegovi potomci) odškodnino za denacionalizacijo prejel v ZDA oziroma ali je bil do takšne odškodnine tam upravičen. V obeh primerih po zakonu o denacionalizaciji izgubi pravico do vložitve zahtevka za denacionalizacijo v Sloveniji. V tem primeru bi bila odločitev sodišča lahko zgolj enaka, kot je bila, da upravičenca do zahtevka za denacionalizacijo ni, le da iz drugega razloga kot prvič, ko so zahtevek zavrgli, ker je bil prepozen.

Dolga leta

Različne (leve) vlade so se sicer vseskozi zagovarjale pred politično desnico in združenji denacionalizacijskih upravičencev in obljubljale, da se bo denacionalizacija v njihovem mandatu končala. V času, ko je bila na oblasti Janševa vlada, pa je tedanji pravosodni minister dr. Lovro Šturm, ki je poleg zaposlovanja duhovnikov v javnih ustanovah denacionalizacijo postavil za eno izmed prednostnih nalog, predlagal poseben zakon, ki bi enkrat za vselej rešil to vprašanje. In sicer na hitro, mimo do tedaj veljavnih pravil odločanja v postopkih denacionalizacije, poleg tega bi omogočil vlaganje zahtevkov novi skupini ljudi ter obnovo nekaterih pravnomočno zaključenih postopkov. Zakon je bil v državnem zboru sicer potrjen, a je državni svet nanj izglasoval veto, na ponovnem glasovanju pa ni dobil zahtevane večine poslanskih glasov.

Ne glede na to je denacionalizacija že dolga leta v bistvu končana. Od skoraj 37 tisoč vloženih zahtevkov na prvi stopnji, torej na upravnih enotah in po ministrstvih, pa tudi na sodiščih nerešenih ostaja manj kot odstotek. V naravi ali v obliki odškodnin je bilo denacionalizacijskim upravičencem doslej vrnjenih malo manj kot 2,1 milijarde evrov. V naravi pa recimo 107 tisoč hektarov kmetijskih površin, 148 tisoč hektarov gozdov, prek dva tisoč hektarov stavbnih zemljišč, več kot milijon kvadratnih metrov stanovanjskih enot in prek 800 tisoč kvadratnih metrov poslovnih prostorov.