Vseeno je, koga izvolite!

Jean-Claude Juncker, predsednik evropske komisije, je dal nedavno intervju španskemu časopisu El Pais, v njem pa je poudaril, naj Cipras svojim Grkom kar lepo pove, »da bo moral nekatere predvolilne obljube prelomiti«.

Da je Juncker to rekel za španski časopis, ne preseneča. Sporočilo, da bo moral Cipras nekatere predvolilne obljube prelomiti, ni bilo namenjeno Grkom (ali pa nam, Belgijcem ali Avstrijcem), ampak prav samim Špancem. Izključno Špancem. Španci so namreč tik pred tem, da izvolijo Podemos, svojo verzijo grške Sirize. In Juncker je hotel reči le: nikar ne volite Podemosa! Tudi če ga boste izvolili, to ne bo ničesar spremenilo! Če ga boste izvolili, bo moral svoje predvolilne obljube itak prelomiti! Niti pomišljajte ne, da bi izvolili koga, ki vam bo rekel, da je mogoča tudi drugačna politika! Nikar ne volite ljudi, ki si domišljajo, da obstaja alternativa! Podemosu se bo zgodilo, kar se je zgodilo Sirizi – razočaral vas bo! Hočete biti še enkrat razočarani?

Upajmo, da bodo Španci zbrali toliko moči, da si bodo upali biti razočarani.

Juncker je dal s temi besedami jasno vedeti, za kaj gre: ne gre več za Grčijo, ampak za Španijo. Trojka ne bije bitke za Grčijo, ampak za Španijo. Napadi na Grčijo niso napadi nanjo, ampak napadi na Španijo. Signali Španiji. Svarila Španiji. To, kar počnejo Grčiji, počnejo zaradi Španije. Grčijo klofutajo, mučijo, meljejo, žgejo in cvrejo, da se ne bi v Španiji ponovila Siriza. Grško Sirizo ustavljajo, da bi ustavili španski Podemos.

Dve Sirizi, dve Grčiji bi bili preveč. Dve Grčiji bi bili že neobvladljivi, ali bolje rečeno – če bi Evropejci v dveh državah izvolili politiko, ki je alternativa politiki trojke, bi bil to že dokaz, da je s politiko trojke res nekaj narobe, da je torej napačna, zgrešena, zavožena in kontraproduktivna.

Še toliko bolj, če bi Grčiji in Španiji sledila še kakšna država (kar bi se zelo verjetno zgodilo), recimo Portugalska. Potem bi bilo to že blizu popolnemu viharju. Zato niti ne preseneča, da španska in portugalska vlada stalno rovarita proti Ciprasovi vladi. V interesu španske in portugalske vlade je pač, da Ciprasovi vladi ne uspe. Bolj ko je Cipras prisiljen v prelamljanje predvolilnih obljub, bolje za špansko in portugalsko vlado. Bolj ko trojka »dokazuje« in »razkriva«, da Cipras nič ne more, manjša je verjetnost, da bi Španci »nasedli« Podemosu. Vsaj tako misli Juncker: hej, če smo ustavili Francijo in Italijo, potem bomo tudi Grčijo!

Igra je torej na dlani: trojka mora do španskih volitev delati vse, da bi bil Cipras videti čim slabše. Da bi izgledal čim bolj nemočno. Čim bolj ga mora onemogočiti in paralizirati. Prikazati ga mora kot premiera, ki brez dovoljenja trojke ne sme niti na stranišče. Če se zlomi, toliko bolje.

Grčijo klofutajo, mučijo, meljejo, žgejo in cvrejo, da se ne bi v Španiji ponovila Siriza. Grško Sirizo ustavljajo, da bi ustavili španski Podemos.

Na dlani pa je tudi protiigra: Ciprasova vlada mora vzdržati do španskih volitev, ki bodo enkrat jeseni. Ne sme se zlomiti. Vztrajati mora. Lahko izgublja bitke, ne sme pa izgubiti vojne. Lahko popušča, lahko celo razočara, toda drugi strani mora izsiliti koncesije, mala »priznanja«, da ima vendarle prav.

Cilj trojke: do španskih volitev mora čim bolj zlomiti Ciprasovo vlado.

Cilj Ciprasove vlade: do španskih volitev se ne sme zlomiti.

Taktika, psihološka vojna, bitka s časom, partija pokra: kdo ima boljše karte?

Če Ciprasova vlada vzdrži do španskih volitev in če na španskih volitvah zmaga Podemos, ji bo precej laže. Ne bo več tako sama. Dobila bo zaveznika. Zdaj je Grčija v Evropski uniji brez zaveznika. In prav tega se Juncker, Merklova in trojka najbolj bojijo: da bi Grčija v Evropski uniji dobila zaveznika. Tega, kar počnejo Grčiji, ne počnejo iz strahu pred Grčijo, ampak iz strahu pred drugo Grčijo.

Kar je kakopak noro: Grčijo tlačijo in mučijo zato, ker se bojijo nekoga drugega. Ali bolje rečeno: Grčijo tlačijo in mučijo zato, ker se bojijo posledic svojega lastnega početja.

V tej luči postane tudi jasno, zakaj evropska komisija Ciprasovi vladi očita, da zelo slabo komunicira z grško javnostjo, češ da ji nekatere svoje »neuspehe« preprosto zamolči. Obenem postane tudi jasno, zakaj bi isto lahko evropski komisiji očitala Ciprasova vlada: da zelo slabo komunicira z evropsko javnostjo, saj svoje »uspehe« preveč napihuje. Obe strani skušata ustvariti vtis. Evropska komisija skuša ustvariti vtis, da zmaguje. Ciprasova vlada skuša ustvariti vtis, da ne izgublja. Ciprasova vlada mora vzdržati do španskih volitev. Evropska komisija mora Ciprasovo vlado do španskih volitev zlomiti – ali pa jo vsaj prikazati kot vlado, ki je prelomila vse predvolilne obljube.

Zibelka mraka

Z eno besedo: cilj evropske komisije je, da Ciprasovi vladi prepreči izpolnjevanje predvolilnih obljub. »Nove volitve ničesar ne spremenijo,« je oznanil nemški finančni minister Wolfgang Schäuble. Reči je hotel: vse-

eno je, koga izvolite! Itak bo vse po naše! Ta, ki ga boste izvolili, bo izpolnjeval naš program, ne pa svojega! Mi imamo prav – demokracija se moti!

Da demokratično izvoljeni vladi ne pustiš izpolnjevati predvolilnih obljub? Da ji ne pustiš izpolnjevati programa, na podlagi katerega je bila izvoljena? Da jo siliš v kapitulacijo? Da ne spoštuješ volje ljudstva? Da državi ne priznaš pravice do sprejemanja političnih, socialnih in ekonomskih odločitev? Da ji fevdalno nalagaš neznosna finančna bremena, to pa zato, da bi potešil svoje banke in svoje volivce? To je približno tako, kot da bi od zunaj izvedel puč in suspendiral demokracijo – in potem državo vodil od zunaj. Kakšen smisel ima demokracija, če državi ukazuje nekdo, ki sploh ni bil izvoljen?

Philippe Legrain se v reviji Foreign Policy sprašuje: »Je članstvo v evroobmočju združljivo z demokracijo?« Ne, očitno ni. In to ni le noro, ampak izprijeno. To ni le izprijeno, ampak pogubno. To ni le pogubno, ampak fašistoidno. Še več: to je napaka.

Zakaj je to napaka? Spomnite se tistih dobro znanih sci-fijev, v katerih junaki odpotujejo skozi čas, da bi preprečili katastrofo, ki naj bi se zgodila (ali pa ki se je že zgodila), toda katastrofo potem ustvarijo prav s tem, ko jo skušajo preprečiti. Vzemite recimo pikantno Zibelko mraka (Cradle of Darkness), epizodo serije The Twilight Zone, ki so jo posneli leta 2002. Neko žensko teleportirajo v preteklost, da bi likvidirala Hitlerja, ko je še dojenček. In res, infiltrira se k Hitlerjevim, ugrabi malega Adolfa in potem skupaj z njim skoči v hladno, smrtonosno reko. Oba umreta. Ubila je Hitlerja! Hitlerja – te pošasti! tega Zla! – ne bo! Toda sledila ji je varuška malega Adolfa: ko vidi, kaj se je zgodilo, od neke zapuščene brezdomke hitro odkupi dojenčka in ga posadi v Adolfovo zibelko – ne da bi zakoncema Hitler povedala, kaj se je zgodilo. In ta dojenček postane Adolf Hitler. Kot pravi narator: »Svoje življenje je žrtvovala za človeštvo. Toda obenem je ustvarila pošast, ki jo je hotela uničiti.« Ženska skuša preprečiti Hitlerja, toda Hitlerja ustvari prav s tem, ko ga skuša preprečiti.

In natanko to počne evropska komisija: preprečiti skuša drugo Grčijo (Podemos), toda ustvarila jo bo prav s tem, ko jo skuša preprečiti. S tem, ko skuša preprečiti drugo Grčijo (Podemos), sami Grčiji otežuje življenje ter ji preprečuje, da bi zadihala in se pobrala. Ker torej preprečuje drugo Grčijo (Podemos), poslabšuje in zaostruje razmere v sami Grčiji. Jasno: evropska komisija skuša na vsak način »dokazati«, da ima prav, toda prav s tem, ko bo »dokazovala«, da ima prav, bo dokazala, da se moti. Ne moreš Grčije spraviti na kolena, je utapljati v humanitarni katastrofi in vleči po blatu ter ji za nameček še zvijati rok – in imeti prav! Ne moreš je jebati, ne da bi se ji poznalo! Ta seks itak ni konsenzualen – to je posilstvo.

V Ciprasovem interesu je, da Bruselj Grčijo čim bolj ponižuje, da jo čim bolj privija in zvija, da jo čim bolj tlači in muči – na odprti sceni. Zaostrovanje bolj koristi Ciprasu kot Bruslju.

Namesto da bi reševali Grčijo, skušajo rešiti nekaj, kar naj bi se šele zgodilo – in ker rešujejo to, kar naj bi se šele zgodilo, bodo pokvarili to, kar bi morali rešiti. Grčijo. In Evropsko unijo, če hočete.

Bolj splošno rečeno: v Bruslju očitno obstaja strah – če bodo popustili Grkom, bodo morali popustiti tudi drugim. Španiji. Portugalski. Nazadnje tudi nam. Kar pomeni, da je v našem interesu, da Grkom popustijo.

Sploh pa, evropska komisija ima do Grčije patološki, shizoidni odnos: z Grčijo se pogaja tako, kot da še ni v Evropski uniji, in obenem tako, kot da je ni več v Evropski uniji. Po eni strani se namreč z Grčijo pogaja tako, kot da v Evropsko unijo šele vstopa. Kot s kandidatko, zviška, saj veste, zapirajo poglavja ipd. Po drugi strani pa se z Grčijo pogaja tako, kot da iz Evropske unije odhaja. Kar pojdite, samo še tele račune plačajte!

Tu se postavi vprašanje: kdo je bolj pripravljen na Grexit, na izstop Grčije iz evroobmočja – Grčija ali evropska komisija? To vprašanje lahko postavimo tudi drugače: ali ima evropska komisija mandat, da Grčijo spusti iz evroobmočja? Ne. Ima Cipras mandat, da Grčijo odpelje iz evroobmočja? Ne. Toda lahko ga dobi. Kako? Prav s tem, kar evropska komisija počne Grčiji! Ošabno izčrpavanje Grčije, brezdušno diktiranje in laboratorijsko eksperimentiranje, dolžniško zasužnjevanje, stalno zastraševanje in poniževanje, podrejanje grške blaginje interesom nemških bank – vse to bi lahko dalo Ciprasovi vladi mandat za Grexit. Vse to bi lahko pri Grkih ustvarilo vtis, da zanje v evroobmočju ni ne rešitve ne življenja, le večno hiranje – in da je zanje najbolje, da izstopijo iz »sistema« in da se za pomoč obrnejo drugam, recimo h Kitajcem ali Rusom.

V Ciprasovem interesu je, da Bruselj Grčijo čim bolj ponižuje, da jo čim bolj privija in zvija, da jo čim bolj tlači in muči – na odprti sceni. Zaostrovanje bolj koristi Ciprasu kot Bruslju, kar pomeni, da ima Cipras v roki vse boljše karte. Cipras ne igra za Bruselj, ampak za Grčijo. Ne zanima ga, kaj bo rekel Bruselj, ampak – kaj bo rekla Grčija. In iz Bruslja je potegnil vse najslabše – na odprti sceni. Še več: Bruselj mu gre tako na limanice, da dobesedno ustvarja moralno okolje za Grexit.

Grexit pa bi bil za Bruselj politična katastrofa, navsezadnje, mar ni Arvind Subramanian, nekdanji ekonomist Mednarodnega denarnega sklada, že leta 2012 opozoril, da bi Grčija ob odhodu iz evroobmočja po krajši začetni krizi tako hitro in tako robustno okrevala, da bi potem hotele iz evroobmočja izstopiti tudi druge države?

Mar nista obe strani, Ciprasova in Junckerjeva, prišli do konsenza, da imajo v Grčiji humanitarno katastrofo? Če je tako, potem Grčija potrebuje humanitarno pomoč, toda brez groženj, brez ultimatov, brez povračilnih ukrepov, brez stiskanj in mučenj. Bruselj pa se je »reševanja« humanitarne katastrofe lotil unikatno: prvič, s stopnjevanjem zastraševanja, drugič, z zaostritvijo varčevanja, in tretjič, s finančnim izčrpavanjem in izterjevanjem dolgov.

Christine Lagarde, direktorica Mednarodnega denarnega sklada, je rekla, da mora Grčija izpolniti vse varčevalne zaveze. Toda: mar ni prav Mednarodni denarni sklad pred časom izračunal, da so bili varčevalni ukrepi, ki so jih predpisali Grčiji, pretirani, napačni, kontraproduktivni in škodljivi? Cipras in Varufakis že ves čas govorita prav to: da so ti varčevalni ukrepi pretirani, strupeni, destruktivni in kontraproduktivni – in da jih je treba vsaj 30 odstotkov umakniti.

Philippe Legrain se v reviji Foreign Policy sprašuje, ali je članstvo v evroobmočju združljivo z demokracijo. Ne, očitno ni. In to ni le noro, ampak izprijeno.

Toda Bruselj skuša na vsak način dokazati, da ima prav. In Bruselj bo imel prav, pa četudi Grčija propade. Še več: imel bo prav, pa četudi propade Evropska unija. Bruselj je voljan iti zelo daleč, da bi dokazal, da ima prav in da ni alternative. Toda prav Grexit bi bil ultimativni dokaz, da alternativa obstaja – in Bruselj nima prav. Kaj če ima Ciprasova vlada vendarle boljše karte, ki se jim reče predčasne volitve in referendum o Grexitu?

Slovenija se Grexita kakopak boji: če bo Grčija odšla, potem denarja, ki smo ji ga posodili, ne bomo nikoli videli! Nehajte: mar nismo denarja dejansko prek Grčije dali nemškim in francoskim bankam? Mar ji ga nismo posodili zato, da bi lahko poplačala nemške in francoske banke? Usluge nismo delali Grkom, ampak Nemcem in Francozom. Zato nam naj ga vrnejo Nemci in Francozi, navsezadnje, zaradi tega se je povečal tudi naš dolg.

Bruselj ne skriva nezadovoljstva nad Sirizo. Vse dela, da bi jo zlomil, kompromitiral in odstavil. Kot da hoče reči: Siriza se ni izkazala, zato je čas, da priložnost dobi kaka druga stranka! Saj res, morda je čas, da priložnost dobi neonacistična Zlata zora. Zahod je že v tridesetih letih podpiral Hitlerja, ker je bil prepričan, da bo nacizem laže zlomil komunizem in rešil kapitalizem, ki je bil tedaj v hudi krizi. Kar pa se ni zgodilo: fašizem je kapitalizem le dokončno povsem razdejal!

In kot se je z leti izkazalo, lahko kapitalizem najučinkoviteje in najprepričljiveje reši prav komunizem – poglejte le Kitajsko.