Kritika / Citizenfour

za +

Žvižganje.

Nekje na začetku tegale oskarjevskega dokumentarca imate arhivski posnetek iz ameriškega senata, kjer senatorji zaslišujejo direktorja Nacionalne varnostne agencije (NSA), ki na vsa vprašanja – ali NSA prisluškuje telefonskim pogovorom, ali prisluškuje mejlom ipd. – odgovarja: Ne! Ne! Ne! In stokrat ne. Kmalu zatem se preselimo v neki hongkonški hotel, kjer Edward Snowden, nekoč uslužbenec te agencije, zdaj živižgač, razkriva, da NSA počne natanko to: masivno, leviatansko, ilegalno vohlja, nadzoruje in prisluškuje. Ne le Američanom, ampak vsemu človeštvu. NSA lahko le z enim klikom simultano prisluškuje milijardi telefonskih in elektronskih seans. In Snowden pravi, da je ta “priprava” zdaj že zastarela, kar pomeni, da lahko NSA zdaj z enim samim klikom simultano prisluškuje kompletnemu človeštvu. Toliko o vitki državi!

Država je očitno močnejša in mogočnejša kot kadarkoli – vsevidnejša in vsevednejša od Velikega brata in Stalina. A tudi nevidnejša kot kadarkoli. In nevidnejša ko je, mogočnejša je. NSA je mašina, ki ljudem bere misli, želje, interese – mašina, ki pozna ljudstvo. Vidi skozenj. Ni nam več treba pisati dnevnikov, ničesar nam ni treba več memorirati – oni memorirajo namesto nas. Oni pišejo naše dnevnike. Za domišljijo ostane veliko, za demokracijo pa bolj malo. A ironično: ulice niso polne ljudi, ki hočejo ta totalitarni sistem zrušiti – ali pa iz njega zbežati. Ne pozabite: nam še vedno razlagajo, kakšna svinjarija je bila, da so ljudem v socializmu prisluškovali. Zdaj pa nihče ne trzne. Slovence moti prisluškovanje iz preteklosti, ne moti pa jih prisluškovanje, ki jih neposredno zadeva. A po drugi strani: v dobi spletnega in resničnostnega ekshibicionizma ter digitalnega samoizražanja bi težko pričakovali, da bo ljudstvo trznilo. Vsi komaj čakajo, da jim začne kdo prisluškovati. To je dogodek! Ko jim kdo prisluškuje, imajo vsaj občutek, da obstajajo – da so opaženi, sprejeti in priznani.

Ko to, kar počnejo totalitarni režimi, počne demokracija, ni očitno nič narobe. V demokraciji si svobodnejši, če si nadzorovan, opazovan in prisluškovan. Ljudje totalitarizem vendarle ljubijo. Samo videti ga ne smejo. Zasebnosti nočejo več, toda ljudstvo, ki se ne meni za zasebnost, zlahka pogreša tudi kake druge pravice in svoboščine.

(Kinodvor)