Kritika / Postali bomo prvaki sveta

zadržan +

Luna vaša, zlata naša!

Postali bomo prvaki sveta je film o tem, kako so Srbi omogočili, da je Jugoslavija leta 1970 v Ljubljani prvič v zgodovini postala svetovna prvakinja v košarki.

Srbi so vse naredili, Jugoslavija pa je potem polizala smetano. Ko jugoslovanska reprezentanca na koncu premaga ameriško, ni nobenega dvoma, kdo je dobil to tekmo: ne tisti, ki so jo igrali in dobili (Daneu, Skansi, Ćosić, Plećaš, Čermak, Jelovac, Žorga, Tvrdić, Šolman, Simonović, Rajković in Kapičić), ampak Bora Stanković, Nebojša Popovič, Aca Nikolić in Radomir Šaper, beograjski “buržujčki” (kot jih krsti Udba), ki so nekoč, ko so bili še mlajši, košarko pripeljali v Jugoslavijo, jo pod mecenstvom Vladimirja Dedijerja, ki so mu obljubili, da bodo postali svetovni prvaki, spremenili v jugoslovanski forte, omrežili predsednika Mednarodne košarkarske federacije in Udbo, formatirali jugoslovanski slog igre, ki je bil “nekje vmes med vzhodom in zahodom”, ter Jugoslaviji leta 1961 na evropskem prvenstvu v Beogradu zagotovili prvo košarkarsko medaljo (srebro). Vsi ostali – vključno s košarkarji, velikim Radivojem Koračem, ki se je smrtno ponesrečil leto pred svetovnim prvenstvom, lizunskim Stanetom Dolancem (“Ko boste zmagali, vas bomo vse sprejeli v partijo”) in Titom, osamljenim TV-gledalcem, ki misli, da ga košarkarji med tekmo slišijo – so le fusnote, cifre in karikature, sama tekma pa je bolj antiklimaks kot klimaks, saj na njej ne igrajo Stanković, Popovič, Nikolić in Šaper. Kar je nerodno: v tej tekmi je bilo namreč precej več filma, kot ga je v Bajićevem filmu. No, slovenski filmarji, ki so ta unikatni dogodek, SP v Ljubljani, povsem spregledali, pa se lahko z glavo le zaletijo v prvo steno Hale Tivoli.