Nalezljivi zakon

Že več kot dve leti sta pretekli, odkar je takratni zdravstveni minister Tomaž Gantar na seji državnega zbora napovedal spremembe zakona o nalezljivih boleznih, s katerimi bi odpravili denarne kazni za starše, ki zavračajo cepljenje svojih otrok.

Od takrat so se zvrstili trije ministri za zdravje in številni pojavi ošpic. Predlog sprememb zakona še ni bil predstavljen, a to ne pomeni, da je pozabljen. Na ministrstvu so povedali, da je parlamentarna obravnava novele zakona o nalezljivih boleznih predvidena za jesen. Trenutno naj bi se o spremembah posvetovali s stroko. »Med spremembami, o katerih stroka razmišlja, je tudi morebitna ukinitev kaznovanja staršev, saj se stroka zaveda, da kljub kazni precepljenost ni nič večja.«

Takšna trditev seveda nima nikakršne resne podlage, saj nihče ne ve, kaj se bo zgodilo ob morebitni odpravi kazni. A če bo cepljenje ostalo obvezno, za kršitev obveznosti pa ne bo nikakršnih posledic, bo obveznost hočeš nočeš prostovoljna.

Utemeljitev ministrstva je takšna: ker se stopnja precepljenosti tako ali tako zmanjšuje, je vseeno, če obveznost odpravimo. Vprašati pa bi se morali: če se precepljenost že tako ali tako zmanjšuje, kaj bo šele, ko obveznost odpravimo? Drži, da je sedanja ureditev ugotavljanja kršitev obveznosti cepljenja in kaznovanja pretirano birokratska in neučinkovita. Spremembe so nujne, a zagrožena kazen, posledice, tudi če niso denarne, vendarle sporočajo, da država misli resno.

V družbi z visoko ravnijo kolektivne odgovornosti prostovoljno cepljenje načeloma ne bi smelo biti vprašljivo. Prav zato so skandinavske države ta korak storile brez težav. V Sloveniji bi z njim utegnili imeti nekaj težav. »Menim, da naša družba še vedno ni dojela, kakšna je odgovornost, ki jo mora za takšne odločitve prevzeti vsakdo sam pri sebi in za lastnega otroka. Da bi se svobodno odločali o cepljenju otrok, se moramo kot družba še veliko naučiti,« je nedavno v Primorskih novicah razmišljal imunolog dr. Alojz Ihan.