Kritika / Martin Pollack: Kontaminirane pokrajine

+ + + + +

Avstrijski pisatelj in publicist, ki je študiral slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino, bil dopisnik in urednik tednika Der Spiegel, je napisal esej o srednjeevropskih množičnih grobiščih.

Sin vojnega zločinca in vnuk nacista potuje skozi forenzični potopis po idiličnih gozdovih in pokrajinah, ki pa v sebi skrivajo številna trupla ljudi, ki so jih nacistični, sovjetski, antisemitski, šovinistični in partizanski rablji pokončali in potem zagrebli v jarke, jih zmetali v globeli ali reke ter za njimi zabrisali vsako sled. V Avstriji, Ukrajini, Sloveniji, na Poljskem, v Belorusiji, na Češkem, Madžarskem … A to ni toliko seznam krajev grozodejstev, bolj je akt premišljevanja. In kaj je tu sploh misliti?

Avtor izhaja iz otroškega spomina na dragega dedka – o njem kasneje izve, da je bil zadrt nacist – in iz njegovih bukoličnih pripovedovanj o prirodi Kočevskega roga, ki jo je doživljal kot kočevski Nemec pred drugo vojno. Vendar pa mu ded ni nikoli omenil tamkajšnjega partizanskega morišča, za katero se je po vojni v Avstriji že vedelo. Nikakor ni hotel skaziti slike z vsebinami kontaminirane pokrajine. Martin Pollack je odrasel z izkušnjo prikrivanja, toda preteklosti ni zatajil niti je ni minimiziral, ampak ji je stopil nasproti. Dobesedno: »Gre za to, da neznane žrtve množičnih pobojev iztrgamo pozabi in jim vrnemo njihova imena, obraze in zgodbe.« In potem je iskal, na spletnih dražbah kupoval fotografije pobojev in razkril, da je enota, ki ji je poveljeval njegov oče, januarja 1945 pobila družino židovskega lekarnarja, izvedel je celo za lekarnarjevo ime – Jenö Kohn – in uspelo mu je pridobiti njegovo fotografijo. »Zdaj vem, kakšen je bil po videzu. Privlačen, še mladosten moški, z nazaj počesanimi lasmi in okroglimi roževinastimi očali, ki so njegovemu videzu dajali intelektualni navdih.« Knjiga, ki odpira grobove in oživlja mrtve; vsaj v spominu.