Petja Grafenauer

27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Kultura

Veliki mojster

Pregledna razstava Bojana Gorenca, enega naših najvidnejših slikarjev

Bojan Gorenec od leta 1996 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je tudi sam študiral, poučuje slikarstvo in risbo. Nekaj časa je bil celo dekan, sicer pa je eden redkih slikarjev, ki o umetnosti tudi pišejo, so prevajali nekatera ključna besedila o umetnosti in imajo o stvareh svoje mnenje. Čeprav gre za zanimivega človeka, pa je, podobno, kot velja za nemškega slikarja Gerharda Richterja, s katerim ga občasno primerjamo, še precej zanimivejše od njega njegovo slikarstvo.

Gorenec se je za študij na akademiji odločil, ko ga je pri petnajstih letih med obiskom Italije navdušilo slikarstvo preteklih stoletij. Študij očitno ni bil nič posebnega, saj pravi, da je akademija le šola, na katero moraš zamisli prinesti sam. Preobrat v njegovem razvoju je pomenilo potovanje v Pariz poleti 1975, ko so se mu odprla obzorja za velikane umetnosti 20. stoletja z evropske in severnoameriške celine. V osemdesetih letih se je še boril z vero v modernistično sliko, a ga ta vendarle ni več zmogla prepričati. Zato je zasnoval nove strukture del, bolj prilagojene sodobnemu času zaslonov. Iz vsakdanjika je pričel črpati tudi podobe in v slikah sopostavljal nezdružljive motive, interpretacijo pa prepuščal bralcu.

Svobodna ikonskost ali spomin na protno (1987, mešana tehnika na lepenki in lesu)

Svobodna ikonskost ali spomin na protno (1987, mešana tehnika na lepenki in lesu)

Že ob koncu osemdesetih let se je odločil, da slikarstva, ki je v svetu takrat že izgubljalo pomen, pri nas pa je še vedno veljalo za ključni medij, ne bo branil. Že takrat je čutil, da mora obstajati možnost, da preide tudi v kaj drugega, če je treba. Odprtost do sveta še vedno ohranja tudi s tem, da se ne razburja zaradi svetovnih problemov. Za Likovne besede je že pred časom povedal, »da bomo dobili vse te stvari nazaj v drugačni obliki, ko se bo pokazala potreba po redistribuciji vseh dobrin. Sedaj na veliko trošimo, a bo prišlo tudi do tega, da bo treba razporejati, ker ni vse na razpolago v neskončnost. Lahko pa bi kaj naredili že prej, če bi bili zmožni.«

Petnajst let je minilo od zadnjega večjega pregleda njegovega opusa v Moderni galeriji. In zdaj ga je spet dočakal, a s to razliko, da je tokratna predstavitev Kako slike prihajajo v Mestni galeriji časovno še obsežnejša. Sestavljajo jo slike, nastale med letom 1979 in lanskim letom. Razstavo sta kurirala umetnostna zgodovinarja Mateja Podlesnik in Tomaž Vignjević, ki bo prispeval tudi daljšo študijo za katalog. Tega bi si bilo želeti že ob odprtju, saj bi umetnika s tem še bolje spoznali, a tudi ob koncu razstave bo dobrodošel in pričakovati je kakovostno strokovno branje.

Tokratna Gorenčeva razstava se naslanja na istoimensko razstavo, ki jo je leta 1982 pripravil v ljubljanski Galeriji Škuc. Zanimivo je, da se je tudi lanska razstava irwinovca Dušana Mandića v Mestni galeriji nanašala na njegovo razstavo v Galeriji Škuc, in to celo iz istega leta. Škučeva sezona leta 1982 je bila očitno tako presežna, da se je je vredno spominjati še po več kot četrt stoletja. In res, že ob prvem obisku razstave je mogoče ugotoviti, da so starejša Gorenčeva dela prav tako živa kot tista iz leta 2014.

Bojan Gorenec, 2012 (2012-2013, akril na platnu)

Bojan Gorenec, 2012 (2012-2013, akril na platnu)

Gorenec je sicer eden izmed slikarjev, ki jim je blizu teorija. Že leta 1988 je prvič razmišljal in pisal o sliki kot zaslonu, eni od ključnih tem v umetnosti z začetka devetdesetih let, ko so bila na slovenski sceni poleg njegovih najbolj zanimiva še dela Sergeja Kapusa, umetniških skupin V.S.S.D. in Irwin ter še nekaterih drugih avtorjev.

Toda pisanje o slikarstvu ni tisto, ki je Gorenca postavilo na piedestal slovenskega slikarstva. Tja se ni uvrstil niti zaradi tega, ker je kot profesor risanja in slikanja priljubljen vse do danes, kar je pogosto vidno v zgodnjih delih nekdanjih študentov. Je umetnik, ki ga zanima predvsem umetnost, in nikakor ne eden tistih, ki bi želeli občinstvo osvojiti z oglaševanjem in mreženjem. Gorenca torej cenimo zgolj zato, ker so njegove slike dobre. Očesu omogočijo tisto, česar si drugi mediji, ki ustvarjajo iluzijo realnosti in nas silijo, naj verjamemo spektaklu, ne smejo privoščiti.

Laični topos slikarstva (1988, mešana tehnika na platnu)

Laični topos slikarstva (1988, mešana tehnika na platnu)

Vse do danes se Bojan Gorenec ukvarja s tem, kako so stvari na sliki predstavljene, kako je slika sestavljena, in gledalcu kaže posebnosti in možnosti, ki jih slika ponuja v poplavi vizualnega. Gorenec podobe razgrajuje in znova sestavlja, da bi videl, kaj so in kaj zmorejo. Je slikar, ki gledalcu tudi v tehnološkem smislu ponuja obilje užitka, saj ob opazovanju njegovih del postane jasno, da tip obvlada. Z izmojstreno roko nas zna prepričati, da se posvetimo sliki in detajlu in da si želimo ugotoviti, kako je sestavljeno tisto, kar gledamo. Ko se srečamo z nazobčanimi teksturami njegovih slik, se prav moramo vprašati, kako nastajajo. In kako se je barva umestila prav v določene vdolbine v platnu, kako sta drug ob drugega postavljena ta in oni slikarski način in zakaj.

To so male skrivnosti velikih mojstrov, iz njih se rojevajo legende, Gorenčevim slikam pa dodajo ’tisto nekaj’, kar jih še dodatno loči od podobnih del.

Razstava:
Bojan Gorenec: Kako slike prihajajo
Kje: Mestna galerija, Ljubljana
Kdaj: do 5. aprila 2015

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.