Uničimo prst in vsi bomo stradali

Predstavljajte si čudovit svet, planet, kjer ni grožnje podnebnih sprememb, se ni treba bati, da bi zmanjkalo pitne vode, ni odpornosti na antibiotike, ni krize zaradi debelosti, ni terorizma, ni vojn. Ste prepričani, da bi se rešili vseh največjih groženj? Žal ne. Tudi če bi vse druge probleme čudežno rešili, nam grozi propad, če ne bomo rešili problema, ki velja za marginalnega in nepomembnega, o katerem mesece ne poroča noben časopis, v Guardianu piše publicist George Monbiot.

Lastniki zemljišč po vsem svetu zdaj tako intenzivno uničujejo prst, da Organizacija združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) opozarja, da bomo v povprečju lahko samo še 60 let pridelovali poljščine, saj traja tisoč let, preden pridobimo tri centimetre najboljše zemlje. Tretjino svetovne prsti pa smo že uničili. Uničujemo jo s kemikalijami, ki se uporabljajo v industrijskem kmetijstvu, z izsekavanjem gozda, kar pospešuje erozijo, in z globalnim segrevanjem. Izvedenci pravijo, da oblikovalci politik na prst, ki jo imamo pod nogami, preveč pogosto pozabijo.

Maria-Helena Semedo, namestnica generalnega direktorja FAO, ki je odgovorna za naravne vire, pravi, da je prst osnova življenja, saj 95 odstotkov naše hrane prihaja iz prsti. Volkert Engelsman, aktivist mednarodnega združenja za organsko kmetijstvo, opozarja, da vsako minuto izgubimo za 30 nogometnih igrišč prsti, večino zaradi intenzivnega kmetijstva. Organsko kmetijstvo po njegovih besedah ni nujno edina rešitev, je pa najboljša, na katero lahko pomisli.

Po ocenah FAO bomo v prihodnjih 30 letih potrebovali na leto dodatnih šest milijonov kmetijskih zemljišč, da bomo lahko pokrili potrebe po hrani. Namesto tega je na leto z uničenjem izgubimo 12 hektarov.

George Monbiot pravi, da vojne in epidemije lahko uničijo veliko število ljudi, a v večini primerov si populacija opomore. Če pa izgubimo prst, izgubimo vse. Zdaj zaradi globalizacije prst uničujemo povsod po svetu. Zaradi nje ljudje niso več odvisni zgolj od lokalne pridelave hrane, toda s tem, ko prakse, s katerimi uničujemo prst, širimo po vsem svetu, nam grozi, da bomo uničili sistem povsod. Odtujitev od narave je v nas okrepila prepričanje v dematerializacijo naših življenj, kot da za življenje ne bi več potrebovali hrane in vode. To je lahko le prepričanje ljudi, ki še nikoli niso doživeli resne stiske, zato se ne zavedajo soodvisnosti vsega in vseh.

V Sloveniji so profesorji Agronomskega oddelka Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani pred petimi leti napisali apel proti nadaljnji pozidavi kmetijskih zemljišč. »Naš poziv naj bo razumljen kot klic stroke vsem političnim akterjem v državi, da je skrajni čas za zavarovanje najvitalnejšega interesa države – zmožnosti prehraniti prebivalstvo,« piše v pozivu, ki so ga podprli tudi Kmetijski inštitut Slovenije, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede iz Maribora ter Znanstvenoraziskovalno središče Koper. Opozorili so, da je za mnoge slovenske župane in druge vplivne posameznike gradnja novih sosesk ter s prostorom potratnih trgovskih centrov in obrtnih con, ki so največkrat nastali na najboljših kmetijskih zemljiščih, edini kazalec razvoja lokalne skupnosti. Mladina je takrat opozorila, da je spreminjanje namembnosti zemljišč iz kmetijskih v zazidalna v Sloveniji postalo nacionalni šport.