Kritika / Hitri in drzni 7

za

Družina št. 1.

Saga Hitri in drzni je svet spremenila v dirkališče, pri čemer je svarila: tega ne počnite doma! Paul Walker, zvezdnik te sage, je to počel doma – in se leta 2013 smrtno ponesrečil. Film Hitri in drzni 7 je zato nekaj med komemoracijo, mašo zadušnico in pogrebno slovesnostjo (hej, 50 milijonov so porabili le za to, da so Walkerjev obraz prilepili na dvojnike!), toda na holivudski način – brez zavor.

Ko avtomobili, v katerih so Vin Diesel, Walker, Jordanna Brewster, Ludacris in ostali turbofili, kot padalci strmoglavljajo z letala in ko v Abu Dhabiju skačejo z nebotičnika na nebotičnik, je jasno, da je to guilty pleasure, pri katerem veljajo le še zakoni, ki živijo v pričakovanjih fenov, te velike družine, evforičnega podaljška filmske, dirkaške, dieselske družine, ki dokazuje, da družina zmore, vzdrži in preživi vse – dirkaške vojne, eksplozije, trčenja, hrup, non-stop destrukcijo, antigravitacijo, top gear, amnezije, brazgotine, žrtvovanja, mačistične replike, Jasona Stathama, rotiranja kamere, cliffhangerje, lasanja logike in kronologije, telenovelistični patos, morbidni pop art in smrt. Nič je ne ubije. Kar je ne ubije, jo le postara. Hitri in drzni, ki se zavedajo, da niso oskarjevski material (nimajo kril, a letijo, nabildani, a ne kvihtajo, stalno drvijo, a nikoli ne tankajo), se tokrat tako stegnejo, da bo naslednji James Bond izgledal kot neorealistični film.