McCain je za »odpadniški« Izrael
Vse večja verjetnost, da bo skupina držav 5+1 (ZDA, VB, Francija, Kitajska, Rusija in Nemčija) z Iranom do konca junija vendarle uspela doseči sporazum o nadzoru iranskega jedrskega programa, nekatere republikanske kroge v ZDA spravlja v očiten obup. Potem ko dogovora niso uspeli preprečiti s pisanjem posebnega pisma iranskim politikom, v katerem so Iran opozarjali pred neučinkovitostjo in nevarnostjo podpisa sporazuma z vlado ZDA, je za novo zaostritev poskrbel ameriški senator John McCain, ki je predlagal, naj Izrael glede Irana postane nekoliko "odpadniški". S svojimi besedami je pravzaprav pozval Izrael, naj kar sam – morda ob tihem sodelovanju Savdske Arabije – napade Iran oziroma iranske jedrske instalacije.
Senator iz Arizone je tako v svojem govoru v senatu dejal, da bi Izrael moral postati "odpadniški" in napovedal, da mora Izrael preživeti samo še 22 mesecev vladavine Baracka Obame. »Izraelci si bodo morali sami zarisati svojo pot odpora. Glede iranskega jedrskega sporazuma bodo morda morali postati odpadniški. Samo upamo lahko, da njihova opozorila niso bila samo blefiranje. Izrael je prvih 19 let preživel brez posebne pomoči. Sedaj pa morajo preživeti samo še 22, verjetno dolgih mesecev,« je dejal McCain. McCain seveda ni nepomemben, ker je predsedujoči odbora za oborožene sile v senatu, bil pa je tudi republikanski predsedniški kandidat. To, da bo odkrito pozval k obstrukciji in sabotaži ameriške diplomacije in celo k vojni, je zato svojevrstno presenečenje tudi za ZDA in kaže na to, kako zelo polarizirana je o tem vprašanju tudi ameriška javnost. Pri tem imajo republikanci svoje zaveznike tudi v Savdski Arabiji, ki svojo politiko vse bolj približuje zunanji politiki Izraela, ki sicer formalno ostaja njen največji nasprotnik v regiji. Če bi Savdska Arabija odprla svoj zračni prostor za prelete izraelskih letal ob napadu na Iran, pa bi zagotovo prišlo do povračilnega odgovora Irana in s tem do večje regionalne, če ne celo kakšne drugačne vojne.
Po drugi strani pa tudi ameriški predsednik Obama počasi in zagotovo napoveduje spremembo zunanje politike ZDA. V zadnji četrtini njegovega predsedniškega mandata bi zato lahko videli kar nekaj presenetljivih in doslej nepričakovanih potez, ki bistveno odstopajo od dosedanje ameriške zunanje politike. Takšnih potez je Obama tudi doslej naredil že nekaj – vojsko ZDA je umaknil iz Iraka in "na papirju" celo iz Afganistana, otoplil je odnose s Kubo in ohladil odnose z Izraelom zaradi postopanja s Palestinci. Z razglasitvijo, da so palestinsko-izraelska pogajanja mrtva in obtožbo, da je za to kriv izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu, katerega popularnost v ZDA hitro pada, v Izraelu pa je na zavidljivi višini, je Barack Obama pravzaprav že storil prvi korak v smeri večje spremembe odnosa ZDA do palestinskega vprašanja.
Barack Obama se je ob tem zavzel še za dopolnitev resolucije VS OZN 242, ki je del bližnjevzhodnega "mirovnega procesa" že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. S tem ZDA odstopajo od svojega pol stoletja starega izhodišča, da je mirovni sporazum med Izraelci in Palestinci mogoče doseči le s pogajanji in ne z vsiljevanjem od zunaj. Prav zato so ZDA doslej vedno grozile, da bodo ob vsaki vsiljeni rešitvi v OZN uporabile veto. Toda sedaj ameriški predsednik gradi prihodnje odločitve na resoluciji, ki jo je med propadlimi pogajanji pripravljal zunanji minister John Kerry.
Ameriška administracija je z diplomatsko ofenzivo v tej smeri prenehala v času volitev v Izraelu, sedaj, ko so mimo, pa se delo nadaljuje v začrtani smeri. ZDA se še vedno niso odločile, ali bi podprle francoski predlog resolucije ali pa svoj osnutek. Vendar pa je jasno, da bo resolucija podprla idejo o dveh državah, Izraelu in Palestini, ki v miru živita ena ob drugi, pri čemer bi Palestini pripadel tudi vzhodni Jeruzalem. Meje bi bile enake tistim pred letom 1967, z morebitnimi zamenjavami, tako da bi čim več Palestincev in Izraelcev ostalo v okviru svoje države. To pa je seveda nekaj, kar radikalni izraelski krogi zavračajo do te mere, da je tudi Benjamin Netanjahu pred volitvami znova zaostril svojo retoriko in idejo o dveh državah označil kot "nevarnost za Izrael", čeprav je pred tem uradno pristajal na takšno rešitev.
Francosko-ameriška resolucija naj bi vsebovala tudi določilo, da je Izrael domovina židovskega ljudstva, čemur ostro nasprotujejo predvsem Palestinci. Zavračanje te trditve je bilo prav tako eden od razlogov za propad izraelsko-palestinskih pogajanj, ki jih je vodil John Kerry. Takšna resolucija pa ima seveda eno samo težavo – da je, vsaj v začetku, tudi če bi dobila podporo VS OZN, ne bi podprli niti Izraelci niti Palestinci. Vsekakor pa bi se Barack Obama s to potezo, če bi "Obamova resolucija" čez čas vendarle obveljala kot edina podlaga za mir, lahko prislužil oznako, da je uspel pripraviti prave temelje za dolgotrajni mir na Bližnjem vzhodu.
Vendar pa za zdaj njegova strategija deluje precej kaotično. ZDA so vsaj posredno hkrati na vseh straneh šiitsko-sunitske fronte, ki vse bolj spominja na dogajanje v evropski 30-letni vojni, z napadi sunitske koalicije, ki jo nekateri že imenujejo "arabski NATO" na cilje v Jemnu pa se odpirajo vrata še ene državljanske vojne, v kateri se že sedaj enajst različnih skupin bojuje za nadzor v Jemnu.