»Ali je novinar storil kaznivo dejanje, je treba ugotavljati z mislijo na svobodo tiska«

Okrožna državna tožilka dr. Katarina Bergant je nedavno uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo »Kazenskopravni vidiki delovanja preiskovalnih novinarjev«. Ne glede na to, da je zaposlena na tožilstvu, ki v zadnjem času preganja več novinarjev, meni, da je s kazenskim pregonom teh treba ravnati zelo premišljeno, saj je svoboda izražanja bistvena za obstoj svobodne družbe.

Vzemimo izmišljenega novinarja, ki pridobi tajen podatek, ki razkriva nekatere nepravilnosti v ravnanju države, in ga objavi. Mora po vašem v zapor ali ne?

Svoboda izražanja je gotovo ena najpomembnejših človekovih pravic. Nekateri jo celo razlagajo kot temeljni pogoj vsake druge pravice. Ampak tako kot vsaka pravica na tem svetu tudi ta ni in ne more biti povsem neomejena. Novinarstvo, ki deluje v varstvu te pravice, pa v nekaterih primerih pri izvajanju svoje službe dejansko lahko prestopi meje kazenskega prava. Kje so te meje in kako naj se ravna, je zelo zahtevno vprašanje, saj gre za preplet medijskega, ustavnega in kazenskega prava. Najprej moramo vedeti, o kakšnem novinarstvu govorimo. To moram posebej poudariti. Pravo preiskovalno novinarstvo uživa precej večje ustavno varstvo kot druge oblike novinarstva, s čimer mislim predvsem na rumeno novinarstvo. To sicer na neki način uporablja iste metode dela, vendar s povsem drugim končnim ciljem.