Björk

Najpogosteje ji pravijo ena najbolj unikatnih umetnic našega časa. Potem navadno sledijo pridevniki vizionarska, avanturistična, drzna, nepredvidljiva, čudaška, izzivalna ...

A čeprav že dve desetletji velja za izjemno cenjeno popkulturno ikono, sama na takšne in drugačne presežnike gleda z distanco. In poudarja, da je najprej glasbenica. Tudi ko so jo kuratorji enega najpomembnejših muzejev na svetu, newyorškega Muzeja sodobne umetnosti (MoMA), po petnajstih letih nagovarjanja letos končno prepričali, da je privolila v retrospektivno razstavo, ki so ji jo nato res posvetili (odprta bo do 7. junija), je postavila en sam pogoj. Da mora biti osredotočena na njeno glasbo.

Islandska glasbenica Björk Guðmundsdóttir, ki že dolgo uporablja samo ime Björk, je brez najmanjšega dvoma svetovni fenomen. Z obsesivnim raziskovanjem glasbene preteklosti, rušenjem stereotipov, s slo po stvareh, ki se na prvi pogled zdijo nemogoče, in z zazrtostjo v prihodnost si je prislužila predstavitev v več portretnih dokumentarcih. Zaradi ekscentrične pojavnosti in (romantičnih) prijateljevanj z znanimi glasbeniki, kot so Tricky, Goldie, Madonna in P. J. Harvey, pa je bila vedno zanimiva tudi za medije. Toda ne mara razdajanja. »To ti hitro zamegli razum in pobere energijo za ustvarjanje,« rada poudari. Prav zato obe občinstvi, mainstreamovsko in alternativno, vsak njen album še vedno pričakata z radovednostjo. Ja, ko se zamisliš nad razmerami v današnji pop(ularni) glasbi, si razpoloženje res lahko popraviš tako, da v predvajalnik vtakneš katerega od Björkinih albumov.

Stilisti in oblikovalci, ki danes skrbijo za ekstravagantne podobe Lady Gage, Rihanne in podobnih zvezdnic, so se obrti že pred dvajsetimi leti učili prav skupaj z Björk.

A kdo je Björk? Kaj pravzaprav vemo o njej? Zakaj sta njeno delo in ona sama postala tako ikonična? In kako to, da je ravno letos, kot kaže, njeno leto, čeprav se je zanjo začelo izjemno težko? V nedavnem intervjuju za ameriško revijo Rolling Stone je povedala, da ima za sabo precej dramatično obdobje; operacijo grla, lani smrt producenta Marka Bella, s katerim sta sodelovala in prijateljevala osemnajst let, ter nepričakovan razpad zveze z dolgoletnim partnerjem, večmedijskim umetnikom Matthewom Barneyjem. Da bi prebolela vse to, sploh pa izgubo partnerja, se je lotila novega, devetega studijskega albuma Vulnicura, ki je izšel januarja in ga zdaj predstavlja v ZDA. Približujeta pa se ji tudi dve življenski prelomnici. Konec novembra bo dopolnila petdeset let. Že prihodnje leto bo vstopila tudi v peto desetletje svoje glasbene kariere.

Odgovor na vprašanje, kdo je Björk, je treba najprej iskati na Islandiji, od koder izvira. Navsezadnje je, čeprav v glasbi povezuje anglo-ameriške in evropske vplive, vedno ostajala zvesta koreninam. Ena takih islandskih posebnosti je poseben način uporabe glasu, ki je nekje med prepevanjem in govorjeno besedo, izhaja pa iz tamkajšnje ljudske tradicije. Potem so tu motivi, prepleteni z islandskim bajeslovjem, ali motivi iz navdihujoče islandske narave in povezani s tamkajšnjimi geološkimi posebnostmi. In ne nazadnje – podedovala je »tipične« značajske lastnosti Islandcev: neodvisnost, samozadostnost, zdravo raven predrznosti, individualnost, strah pred povprečnostjo in beg pred »mentaliteto majhnega mesta«.

A ko se z Islandci pogovarjaš o tamkajšnjih glasbenikih, presenetljivo ugotoviš, da Björk – čeprav je v svetu postala sopomenka za njihovo državo – tako rekoč ne omenjajo ... Ne zato, ker je ne bi cenili, pač pa zato, ker z njo v zavesti živijo tako rekoč vse življenje in je zanje postala nekaj tako samoumevnega kakor dihanje.

Spoznali so jo že pri enajstih letih, ko je posnela prvi album, a ker je šlo za priredbe, ki so nastale na mamino prigovarjanje in prigovarjanje učiteljice glasbe, nanj ni preveč ponosna. Album je bil vseeno hit, Björk pa je pri štirinajstih letih pustila klasično glasbeno šolo in z različnimi bendi začela nastopati na burni reykjaviški (post)punkovski sceni. Najplodnejše je bilo sodelovanje s svetovno priznano zasedbo The Sugarcubes, s katero je leta 1989 nastopila tudi v Ljubljani.

Po samoukinitvi zasedbe Sugarcubes se je z željo po ustvarjanju nove, drugačne in predvsem avtorske glasbe preselila v London. S sabo je prinesla demo skladbe, ki jih je na Islandiji posnela s trobilsko zasedbo, in najprej jo je vleklo v jazzovski milje. Toda ne dolgo. Ker je bilo glasbeno dogajanje na Otoku takrat povsem v znamenju klubskoelektronske revolucije, se je za pomoč obrnila na producenta Nelleeja Hooperja, ki je na svetovno prizorišče že pomagal spraviti zasedbo Massive Attack. Z njim je leta 1993 posnela prvi pravi solistični prvenec Debut. Samosvoje križanje elektronske klubske glasbe, folka, soula in popa je povsem očaralo britansko in nato še evropsko občinstvo, pa tudi glasbene kritike. Do danes so album prodali v petih milijonih izvodov in pristal je na tako rekoč vseh lestvicah najpomembnejših albumov devetdesetih let.

Dve leti pozneje je posnela album Post, ki je bil deležen podobne pozornosti, sama pa ga skupaj s prvencem razume kot del zaokrožene celote »prej in potem«, nekakšne greatest hits zbirke njenih dotedanjih glasbenih strasti. A ni vse ostalo le pri glasbi, ki je že sama po sebi presenetila tako rekoč vse glasbene navdušence. Da ima v umetnosti večje ambicije, se je začelo razkrivati z nenavadnimi, inovativnimi videospoti, za katere je takrat angažirala nekatere najdrznejše režiserje. Recimo Michela Gondryja, Spika Jonza in Chrisa Cunninghama, torej ustvarjalce, ki so v glasbene videe vpeljali povsem nova merila.

Popkulturno okolje pa je začela hkrati spreminjati tudi kot modna ikona – stilisti in oblikovalci, ki danes skrbijo za ekstravagantne podobe Lady Gage, Rihanne in podobnih zvezdnic, so se obrti že pred dvajsetimi leti učili prav skupaj z Björk. Znamenita obleka, ki je bila videti, kot da s seboj nosi živega laboda in s katero je pred petnajstimi leti šokirala, razburila in predvsem zbadala samovšečneže na rdeči preprogi ob podelitvi oskarjev, ki se je je udeležila, ker je bila nominirana za najboljšo filmsko skladbo, ima danes celo stran na Wikipediji. In prav ta obleka je, skupaj z njenimi drugimi razkošnimi kostumi, zdaj na ogled tudi na razstavi v muzeju MoMA.

Nominacijo za oskarja si je Björk takrat seveda prislužila z glasbenim prispevkom za film Plesalka v temi kultnega danskega režiserja Larsa von Trierja. Ta ji je v tem filmu dodelil tudi glavno vlogo in za upodobitev Selme ji je v Cannesu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov, pripadla celo nagrada za najboljšo žensko vlogo, čeprav se zdi, da je vlogo sprejela bolj kot ne iz usmiljenja do skandinavskega rojaka, ki jo je za film menda snubil več let. Po premieri je morala poslušati očitke, češ da tisti, ki nastopajo v filmih, morda vendarle potrebujejo neke vrste formalno izobrazbo. A igralec Sean Penn jo je vzel v bran z besedami, da pri posameznikih s takšno prirojeno intenzivnostjo, intuicijo in karizmo, kot jih ima Björk, igralska izobrazba sploh ni potrebna.

Številni glasbeni kolegi ji pripisujejo vlogo naslednice velikih pevk, kot sta bili Edith Piaf in Nina Simone. Thom York, frontman skupine Radiohead, ki je z njo odpel osrednjo pesem za Plesalko v temi, je med drugim dejal: »Rodila se je z glasom, ki je seksualen in hkrati zelo otroški. Je pregrešen in mogočen, toda ne da ti občutka, da bi z njim lahko naredila kaj škodljivega.« Podobno nasprotje ponuja njena telesna pojava. Ta trenutek krhka, prikupna, a že naslednji hip z enim zamahom nokavtira prevsiljivo novinarko in pristane na lestvici »najšokantnejših trenutkov v zgodovini rock’n’rolla«. Ali pa posname kak video, ki zaradi eksplicitne vsebine konča na MTV-jevem seznamu prepovedanih. A tudi sicer odločno zagovarja svoja mnenja. Skladbo Declare Independence, posvečeno Ferskim otokom in Grenlandiji, ki, tako kot nekoč Islandija, še vedno sodijo k Danski, na koncertih pogosto posveča tudi drugim narodom, ki si prizadevajo za samostojnost. Ko jo je na dveh tokijskih koncertih posvetila Kosovu, je novica očitno prišla tudi do organizatorjev srbskega EXIT-a, saj so ti njen že potrjeni nastop na tem festivalu nato preklicali.

Ne glede na vse zanjo ključna ostaja glasba. In še zlasti človeški glas, ki je po njenem tisto nekaj, kar je enako naravi. Ali pa svobodi. Je antipod klasičnemu organiziranju zvokov in skladanju glasbe. Raziskovanju tega pojava se je posvetila z nedavnim večmedijskim projektom Biophilia, s katerim je ambiciozno združila naravo, tehnologijo in glasbo. V sodelovanju z znanstveniki, inženirji in programerji je razvila celo serijo aplikacij za tablice in telefone, ki naj bi otrokom na intuitivnejši ravni približale razumevanje in ustvarjanje glasbe. Te aplikacije so kot prve dobile prostor tudi v stalni zbirki MoMA.

Če se vam je ob vsem tem zazdelo, da Björkino glasbeno ustvarjanje temelji na dodelanih, tudi zapletenih in težje razumljivih konceptih, imate prav. Toda najboljše pri tem je, da njena glasba ni razumljiva le geekom in glasbenim elitistom. Tisto, kar Björk dela posebno, je prav dejstvo, da zna glasbo približati povprečnemu poslušalcu.

Za vlogo Selme v von Trierjevem filmu Plesalka v temi ji je v Cannesu, na enem najpomembnejših filmskih festivalov, pripadla celo nagrada za najboljšo žensko vlogo.

Pri tem ji je v pomoč samosvoja pop senzibilnost, pogosto pa je deležna očitkov, da si pomaga tudi z domislicami gostujočih glasbenikov in producentov. A če bi jo res zanimale lahke in predvidljive poti, bi zlahka angažirala industrijske hitmejkerje, ki bi ji pisali uspešnice kot po tekočem traku. Tako pa se povezuje s kreativci, ki brez njene podpore verjetno ne bi bili nikoli deležni pozornosti širšega občinstva, pa naj gre za dvojec Matmos, Howieja B-ja ali v najnovejšem primeru Arco. Zdi se, da zna vedno v pravem trenutku izbrati prave ljudi. In to je eden ključnih razlogov, da po več kot dvajsetih letih in devetih solističnih albumih še vedno sodi med najzanimivejše sodobne glasbenike.

Ob januarskem izidu Vulnicure je morala sicer spet poslušati ugibanja, kdo je zaslužnejši za glasbeno podobo novega ploščka, ona ali sodelavci ... Vendar ti radi poudarijo, da je glasbenica z zelo jasno vizijo, da točno ve, kaj hoče, in da je hkrati vedno odprta za nove zamisli. Kakorkoli obračamo, so razprave o tem, koliko Björk je v resnici na njenih albumih, smešne in nespoštljive. Ker Björk brez Björk pač preprosto ne more biti.