Val ubojev pretresa Ukrajino

Zahodni mediji te dni zelo prizanesljivo in sramežljivo poročajo o številnih ubojih opozicijskih politikov in novinarjev v Ukrajini. V zadnjih dneh sta javnost pretresla predvsem uboja 46-letnega novinarja in publicista Olesa Buzine ter 53-letnega parlamentarca Olega Kalašnikova, tesnega sodelavca pregnanega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča. V Kalašnikova in Buzino so neznanci izstrelili pet nabojev iz pištole pred vhodom v zgradbo, v kateri sta živela.

Ukrajinski minister za notranje zadeve Anton Heraščenko je dejal, da so morilci, ki so ubili po njegovi oceni »zloglasnega novinarja«, s kraja uboja pobegnili v temnomodrem »fordu« s tujimi tablicami. Vladimir Fesenko, ukrajinski politolog in vodja raziskovalnega centra »Penta«, je istočasno sporočil, da je dobil pismo od nekakšne »Ukrajinske vstajniške armade«, ki je prevzela odgovornost za uboje in trdi, da se bo z opozicijo v prihodnje pogovarjala »samo še z orožjem«. Novinar in publicist Oles Buzina je bil znan po tem, da je pogosto pisal o bratstvu in tesnih zvezah med tremi narodi - Ukrajinci, Rusi in Belorusi. Bil je zoper bombardiranje mest in vasi v Donbasu, oblast pa ga je še posebej sovražila, ker se je zavzemal za federalizacijo države. Tudi poslancu Kalašnikovu so zaradi zagovarjanja podobnih idej velikokrat grozili z ubojem, saj je neprestano trdil, da se v Ukrajini izvaja genocid in sistematično ubijanje tistih, ki ne mislijo enako kot oblast. Na suknjiču je neprestano nosil georgijevsko lento, simbol zmage nad fašizmom, ki je postala tudi zaščitni znak upornikov na zahodu Ukrajine.

Mednarodna organizacija novinarjev (IFJ) in Evropska federacija novinarjev (EFJ) kot njena regionalna članica sta že izrazili zgroženost nad ubojema ter zahtevali nujno in neodvisno preiskavo tega zločina. Iz IFJ so sporočili, da so šokirani zaradi napadov in opozorili oblasti, da novinarji nikoli ne bi smeli biti tarče zločinov zaradi svojega poročanja ali stališč. Molk zahodnih medijev o teh ubojih je prva pretrgala italijanska La Repubblica, ki je navedla Putinove besede, da se v Ukrajini dogaja »brezobzirno čiščenje vseh oblik politične opozicije Kijevu« ter da gre za »enega od številnih zločinov nove Ukrajine«. Časopis je ocenil, da za uboji stojijo Pravi sektor in druge desničarske sile. Opozorili so, da gre že za »tretji politični umor v zadnjih 24 urah« ter zapisali, da »nekdo sistematično ubija vse, ki nasprotujejo ukrajinski oblasti, ki je nastala po lanskoletni 'revoluciji'«.

Poleg omenjenih ubojev pa so v zadnjih mesecih Ukrajino pretresli tudi številni sumljivi »samomori« pomembnih oseb, ki so bile nekoč povezane z nekdanjim predsednikom Viktorjem Janukovičem. Nekatere med njimi je tudi policija, ki zadeve ne želi obešati na velik zvon, na koncu opredelila kot umore. V Zaporožju se je tako na primer ubil gubernator Aleksandar Peklušenko, politik Janukovičeve Stranke regij, ki se je zavzemal za enakopravnost ruskega jezika v Ukrajini in je govoril samo v ruskem jeziku. Peklušenku so ob tem oblasti prepovedale odhode v tujino. S strelom z pištole se je ubil tudi njegov sodelavec iz Stranke regij Stanislav Melnik. Pred tem se je v Kijevu ubil eden od najbolj znanih članov stranke Mihail Čečetov. Policija trdi, da je skočil iz 17. nadstropja. Oblasti so ga obtoževale, da je zlorabil svoj položaj pri sprejemanju zakonov, s katerimi so zaostrili odgovornost tistih, ki ustvarjajo nerede na ulicah. Toda istočasno je bil nadzornik največjega državnega fonda, ki je izvajal privatizacije, zato je verjetno vedel vse o tem, kako so se nekateri najpomembnejši ukrajinski tajkuni dokopali do svojega bogastva. Konec februarja in samo nekaj ur pred začetkom sojenja se je obesil tudi župan Melitopolja Sergej Valter. Naslednjega dne so v garaži našli mrtvega majorja Aleksandra Bordjugo, načelnika policije v Melitopolju. Oba sta bila tesna sodelavca Janukoviča.

Tudi Sergej Melnjčuk naj bi storil »samomor« s skokom iz balkona. Na betonskih tleh pod zgradbo v Odesi danes gorijo sveče. Danes je že znano, da ni šlo za samomor, saj so na njegovem telesu odkrili sledove mučenja pred usodnim padcem. Melnjčuk je bil tožilec v Odesi, kjer je raziskoval tudi različne posle nekdanjega guvernerja Dnipropetrovska Igorja Kolomoiskega.

V ozadju umorov in t.i. »samomorov« so tudi spopadi za moč med različnimi oligarhi v Ukrajini. Tudi predsednik Petro Porošenko velja za enega od oligarhov, da njegovo moč mnogi vidijo kot zlorabo pooblastil zaradi lastnih koristi, pa se je pokazalo že konec marca, ko je multimilijarder in guverner Dnipropetrovske regije Igor Kolomoiski poslal svojo »zasebno vojsko«, bataljon »Dnjepr-1«, da zasede prostore Ukrnafte, ene od dveh državnih energetskih podjetij v državi. Porošenko ga je kmalu zatem razrešil, Kolomoiski pa je zapustil državo in se najverjetneje nahaja v Ženevi, kjer ima vilo. Tajkun je tudi ustanovitelj bataljona »Azov«, ki se ponaša z nacističnimi simboli in ideologijo, ukrajinske oblasti pa so priznale, da je več kot polovica pripadnikov te enote takih, ki so že bili obsojeni na različne kazni.

V ozadju umorov bi se lahko skrival tudi Rinat Ahmetov, 48-letni milijarder, ki velja za najbogatejšega človeka v Ukrajini in ima pod palcem preko sedem milijard dolarjev premoževanja. Dolga leta je bil dejanski podpornik Janukovičeve stranke regij, zato je Janukovič v resnici »padel« šele tedaj, ko mu je Ahmetov odrekel svojo podporo. »Ahmetov je bil pravi sivi kardinal Stranke regij. Janukovič je bil uradni voditelj, toda Ahmetov je bil človek, ki je nadzoroval finance in vse politične aktivnosti stranke,« opozarja Dimitrij Gnap, raziskovalni novinar ukrajinske televizije TV Hromadske. Stanislav Melnik, ki so ga našli mrtvega, je veljal za »zaščitnika« Ahmetova, saj je imel podjetje za varovanje, ki je skrbelo tudi za lastnino Ahmetovega podjetja Systems Capital Management, preko katere je Ahmetov upravljal s svojim premoženjem. Oba sta se poznala še iz devetdesetih let, ko je bila pot do lastniških deležev pogosto tlakovana tudi s prevarami in nezakonitostmi ter celo s fizičnim nasiljem. S smrtjo Melnika je tako izginila pomembna priča. Na podoben način so med 26. januarjem in 26. februarjem umrli tudi Aleksij Kolesnik, Mikola Šervijenko, Sergij Valter in Oleksandr Bordjuh. Vsi so pripadali Stranki regij in so bili pod preiskovalno lupo novih oblasti. Očitno je, da skrajni ukrajinski nacionalisti in njihovi tajkunski zavezniki bijejo pravo vojno zoper vse, ki v zahodni Ukrajini mislijo nekoliko drugače, istočasno pa tajkuni tudi zaradi lastnih interesov »čistijo« za seboj in odstranjujejo nevarne priče svojih preteklih nezakonitih postopkov.