Kritika / Vedno iste face

Viktorji so en tak časovni stroj, ki nam da vedeti, da karkoli v življenju počnemo in karkoli okoli nas počnejo drugi, se vedno znajdemo na isti točki in je rezultat vedno enak. V soboto smo bili tako spet izgubljeni v času, saj so uprizarjali Viktorje 2014; resda prej kot lani, ko so bili šele junija, ampak mogoče je čas za razmislek o amputaciji letnice ali vsaj njeni posodobitvi.

Pri Viktorjih je tako ali tako vse déjà vu. V bazen z imeni nominirancev redko kapne kaj svežega, nagrajenci so vedno isti, na prireditvi se izmenjujejo vedno isti nastopajoči in isti voditelji, edino podeljevalci kipcev se menjajo. Ni sicer jasno, po kakšnem ključu jih izbirajo, in še manj, po kakšnem jih družijo v pare, lahko pa bi jim kdo pomagal pri pripravi besedila, ker so precej očitno prepuščeni samim sebi.

Potem ko je Jurij Zrnec pred leti postavil nove standarde vodenja Viktorjev, je ta vloga za druge postala kar nehvaležna. Tokrat je v čevlje voditelja – sicer že četrtič v šestnajstih letih – stopil Bojan Emeršič in dobro jih je nosil, glede na to, da je moral sam pripraviti precej stand-up materiala, ki ga je nato še odlično izvedel.

Kot pripovedovalka vicev se je izkazala tudi Tanja Žagar, ki je ob prevzemu nagrade povedala, da jo je neki petletnik vprašal, ali že ima kaj otrok. Ko mu je rekla, da ne, jo je vprašal »Kaj pa vnukov?«, in to ji je baje dalo misliti, da je mogoče res že čas za dojenčka. Upamo, da misli resno, ker bo tako vsaj kakšno leto še kdo drug dobil možnost za kakršnokoli nagrado, ki jo podeljuje raja.

Glasbeni del Viktorjev je nasploh posebna zgodba. Tokrat so za intermezzo skrbele izvirne kombinacije izvajalcev, kot so Hamo in Vlado Kreslin, Alfi Nipič in 6 Pack Čukur, Dan D z rokerji, med katerimi sta bila Tomi Meglič in Grega Skočir, za stik z realnostjo pa seveda nepogrešljivi Čuki, ki so guncali afne na svoj komad z naslovom Bam, bam, bam.

Na polovici dveurne prireditve je voditelj odigral flip-flop skeč o tem, kako po zvoku natikačev prepoznaš različne ljudi v kampu, ko ponoči hitijo na stranišče. Celo pri skeču, ki je najbolj navdušil občinstvo v dvorani, je šlo za déjà vu, saj je Emeršič zadevo – sicer ne v polnem obsegu – predstavil pred letom in pol v zdaj že pokojni TV-oddaji Vid in Pero šov.

Prav Peter Poles/Pero je kot najboljši voditelj zabavne TV-oddaje obžaloval, da na viktorju ni napisan tudi Valič, s katerim sta doslej delovala v tandemu. Njegovo ime je zato na kipec dolepil kar sam in očitno v duhu svojega novega poslanstva izpolnil še ene življenjske sanje, Valičeve.

V večnih primerjavah viktorjev z oskarji je zmagala Milena Zupančič, ki je dobila viktorja za življenjsko delo in se zahvaljevala za oskarja. Sicer pa si sama prireditev, ki jo je po scenariju Marka Naberšnika režiral Klemen Dvornik, kljub obetavnim imenom ne zasluži čisto nobenega viktorja. In to je žalostno.