Kritika / Selma

za +

Trenutki odločitve.

Ne moremo reči, da Hollywood ni popisoval velikih epizod iz črnskega boja za državljanske pravice, toda popisoval je le tiste, v katerih so bili lahko glavni belci (Misisipi v plamenih, Duhovi Misisipija, Cesta slave, Dolga pot domov ipd.), medtem ko se je tistih, v katerih bi bili lahko glavni le črnci (npr. množičnih protestnih pohodov od Selme do Montgomeryja), izognil, tako da je to čudno – in v vseh smislih simptomatično – luknjo zapolnila šele Selma, ki je prišla ravno v času Fergusona (Missouri), policijskih likvidacij črncev in novih črnskih protestnih pohodov. Ko kukluksklanovci leta 1963 razstrelijo baptistično cerkev (Birmingham, Alabama), v kateri umrejo štiri afroameriške deklice, dr. Martin Luther King (David Oyelowo) sklene, da je čas, da Afroameričani preidejo v napad – brez nasilja.

Ne potrebuješ nasilja, da bi porazil agresivnega, nasilnega, kadrovsko, finančno in institucionalno močnejšega nasprotnika – dovolj je, da ga “prisiliš”, da se začne sam nasilno obnašati, in to na odprti sceni, pred TV-kamerami. In tako King dve leti kasneje organizira tri protestne množične pohode od Selme do Montgomeryja, glavnega mesta Alabame. Afroameričani, ki jim južnjaške države odrekajo volilno pravico, stopijo na odprto sceno, zakorakajo proti demokraciji, toda druga stran se ne more obvladovati – in prav ti rasistični napadi, umori, brutalnosti in “Krvava nedelja” (spopad na mostu Edmunda Pettusa pri Selmi), ki Kingove pohodnike zadenejo pred očmi medijev in svetovne javnosti, kongres in predsednika Lyndona Johnsona (Tom Wilkinson), ne ravno najbolj junaškega junaka te epizode, prisilijo v nagli sprejem nove zakonodaje (Voting Rights Act), ki prepove volilno diskriminacijo. Selma, elegantna epopeja aktivizma, mobilizacije in protesta, jasno pokaže, da je bil Martin Luther King odličen, luciden, psihološko spreten politik, tudi vrhunski igralec in režiser, mojstrski inscenator “ljudske spontanosti”, zato niti ne preseneča, da so ga tri leta kasneje likvidirali. Bil je žrtev “domačega” terorja – tako kot tiste alabamske deklice. Toda Amerika ni imela tedaj koga napasti. Lahko bi napadla le samo sebe. Martin Luther King je odnesel nekaj smeti, ne pa tudi vseh.

(štarta 30. aprila)