Kritika / Brezčasna Adaline

Teorija kaosa.

Včasih ti ni treba srečati Mefista, da bi živel večno, ampak zadošča že, da strmoglaviš v ledeno hladno reko. To se zgodi Adalini (Blake Lively), ki se po padcu v to nepričakovano fontano večne mladosti ne postara več niti za trenutek.

Leta 1937 je stara 29 let – in danes je še vedno stara 29 let, kar pomeni, da izgleda natanko tako, kot je izgledala leta 1937. Ker pa se boji, da bo kdo pogruntal njeno “paranormalno” skrivnost (ja, prelevili bi jo v cirkuško atrakcijo, magari poskusno zajkljo), se stalno seli in spreminja identiteto. Z resnim obrazom. Kot ženska z redko boleznijo. Ob tem – v slogu Benjamina Buttona – gleda hčerko (Ellen Burstyn), kako se spreminja v starko, in se – v slogu Martyja McFlyja – zaljubi v fanta (Michiel Huisman), ki bi mu bila lahko prababica, babica in mama. Prav v tem pa je tudi poanta te romantične fantazije, ki ne zamudi nobenega klišeja: ljubezen je onstran logike, zato terja vero. Odtod “božji glas”, ki – v slogu Nicholasa Sparksa – pojasnjuje zgodbo, in odtod stalno mežikanje gledalcem: verjemite, ker je absurdno! Adalinin sanjski moški je kakopak zgolj “po naključju” bogataš, saj veste, kot v Petdesetih odtenkih sive, le da izgubo devištva tu zamenja izguba nesmrtnosti.