Komentar / Monetizacija represije
Ko minister ogorčeno ugotovi, kaj se dogaja, napove, da bo ukrepal, in seveda ne opazi, da njegova vlada ravna enako
Takšne prakse nujno spremlja povečana stopnja represije, kljub kateri pa lahko, ko ožemanje postane nevzdržno, pride do izbruhov državljanske nepokorščine in celo nemirov. (na fotografiji zažgani radar v Mariboru leta 2012)
© Sašo Bizjak, Večer
Tudi če bi na nacionalni televiziji v prihodnje posneli še tisoč prispevkov o revščini v Sloveniji, dvomim, da bi kateri bolje povzel njeno pojavnost in razloge zanjo kot en sam stavek v nedavnem kratkem prispevku, prikazanem ob rob temu, kako banke jemljejo po 30 evrov z računov dolžnikov, za katere so ugotovile, da jim ni dovoljeno rubiti denarja z izvršbo. Gre pa približno takole: »... je medicinska sestra in redno ji zmanjka denarja za plačilo položnic ...« Včasih so v prispevkih o revščini in pomanjkanju nastopali brezposelni, dolgotrajno bolni, neizobraženi, skratka ljudje, ki jim je v življenju na kakršenkoli način spodletelo in mu sami preprosto niso bili več kos. Danes so v teh prispevkih začele nastopati medicinske sestre, malo pred njimi bolničarke, za strežnice pa je že dolgo jasno, da se s tistim, kar zaslužijo, ne morejo prebiti skozi mesec. Novica dneva torej ni, da imamo v Sloveniji revščino in z njo revne ljudi, novca dneva je, da imamo v Sloveniji revne zaposlene, in to ne katerekoli zaposlene, pač pa celo javne uslužbence. Da, prav tiste, ki jim plačo določa in izplačuje država.