Streznitev / Čezoceanski potniki po skoraj-trčenju

»Po praznovanju tridesetega rojstnega dne sem v alkoholni komi omedlel na tračnicah v Tivoliju,« je svojo pripoved za petkovim omizjem začel prvi govornik – zakaj mu ne bi rekli Smiljan? »Tam sem potem ležal kdove kako dolgo, in samo čudež me je rešil pred gotovo smrtjo. Malo verjetno je bilo, da bi strojevodja ravno takrat pogledal na progo – a ta strojevodja je to storil in ustavil vlak. Potem so me prvič v življenju zaprli, namreč na Trdinovo skupaj z drugimi alkoholiki. Kot edini v kravati sem vpil, naj me spustijo ven, ko pa tako očitno ne sodim med tiste pijance! ‘Oni vendar pijejo šnops!’ sem se drl.«