Lobisti pomembnejši od davkoplačevalcev

Pri ameriškem Voxu so se na podlagi knjige »Ameriški posel je lobiranje« politologa Leeja Drutmana nekoliko poigrali s statističnimi podatki v ZDA in prišli do spoznanja, ki jih je presenetilo – da namreč ameriške korporacije za "lobistične aktivnosti" porabijo že okoli 2,6 milijardi dolarjev na leto, torej več kot davkoplačevalci v ZDA porabijo za financiranje Kongresa (preko dve milijardi) oziroma natančneje predstavniškega doma (1,18 milijarde evrov) ter senata (860 milijonov dolarjev).

Drutman ugotavlja, da je k tem številkam potrebno dodati še kongresni urad za proračun in raziskovalni servis, ki porabita 150 milijonov dolarjev in sta prav tako pomembni "tarči" lobistov, saj s svojimi analizami informirata kongresnike in člane senata o pomembnih vprašanjih, o katerih odločajo.

Končna posledica teh številk je, da podjetja v ZDA za financiranje Kongresa porabijo precej več denarja kot pa davkoplačevalci. Kar seveda pomeni, da kongresniki postajajo vse bolj "lojalni" do velikih podjetij in vse manj do volivcev, ki so jih dejansko izvolili. S tem pa se država, ki se ponaša s svojo demokracijo, počasi in zagotovo vse bolj spreminja v oligarhijo. In to celo v primeru, če upoštevamo samo uradne številke, ne pa tudi razna prikrita plačila in donacije, ki na prvi pogled nimajo nikakršne zveze z delom Kongresa, v resnici pa pomenijo zelo pomembno sredstvo pritiska na zakonodajalce. Ni nenavadno, da so sindikati in druge organizacije povsem na repu pri teh lobističnih naporih. Za vsak dolar, ki ga za lobiranje porabijo delavski sindikati, jih korporacije porabijo 34. Okoli 95 odstotkov vsega lobiranja izvajajo lobisti različnih podjetij.

VOX piše, da večina ljudi ocenjuje, da je "lobiranje enako podkupovanju". V tem je tudi nekaj resnice, saj si lobisti, ki ne prispevajo h kampanjam politikov, preprosto ne morejo zagotoviti stikov z njimi. Politiki jih preprosto ne sprejmejo na pogovore. Vendar je zadeva še nekoliko bolj zapletena. Poslanci si ob tem tudi ne želijo, da bi bilo videti, da se njihovo mnenje "kupuje", pač pa želijo biti "prepričani". In naloga lobistov je, da jim dajo ta "občutek". Pri ideoloških temah se lobiranje seveda ne obnese, pri vseh drugih pa veliko bolj. Na primer pri izjemah pri plačilu davkov, ki se s pravimi lobisti lahko "podaljšajo", delavskih pravicah, različnih projektih in investicijah in podobno. Z 2,4 milijarde dolarjev lahko namreč korporativna Amerika, kot ugotavlja Vox, "kupi veliko talentov".

Težava je tudi v tem, da so imeli lobisti v preteklosti sicer velik, toda bistveno manjši vpliv kot danes. Šele od leta 2000 naprej so denarna sredstva lobistov prvič presegla financiranje Kongresa s strani davkoplačevalcev, od tedaj naprej pa se ta vrzel samo še povečuje. Še huje je to, da se večina nekdanjih članov kongresa, potem ko zapusti politiko, prične ukvarjati prav z lobiranjem – center za odzivno politiko je ugotovil, da je v ZDA takšnih kar polovica. To, kar mislijo ljudje na ulici pa se pogosto ne sklada s tem, kar mislijo korporacije. Toda v boju za vpliv v kongresu zato tudi s pomočjo nekdanjih politikov pogosto zmagajo prav korporacije. Kot je zapisal eden od kongresnikov, kongres "ni več cilj pač pa potovanje", imenovanje v kongresu pa je samo del procesa začetnih "intervjujev" z lobisti "za bolje plačano delo lobista", medtem ko tisti, ki ne odločajo v skladu z interesi bogatih korporacij "delujejo naivno". Politiki pogosto zelo hitro zapustijo svoja mesta, ko jim korporacije ponudijo bolje plačano delo. Lobist Jack Abramoff je v svojih spominih zapisal naslednje: "Rekel bi samo nekaj magičnih besed: »Ko boste končali z delom kot kongresnik, bi morali delati z menoj, v mojem podjetju.« In če ima ta oseba interes, da zapusti Capitol Hill – in skorajda 90 odstotkov jih je pripravljeno to storiti to –, potem bi s tem dobil njega in njegov celoten urad. In uradno še zmeraj niso bila prekršena nobena pravila, vsaj ne še za zdaj. Nihče niti še ne ve, kaj se dogaja, toda nenadoma je vsaka poteza, ki jo ta politik naredi, narejena z mislimi na prihodnost dela v mojem podjetju. Njegove plače morda res še plačuje kongres, toda v resnici že dela zame in vpliva znotraj svojega urada tako, kot je to v najboljšem interesu mojega podjetja. To je bil popolno – in popolnoma koruptivno – sporazumevanje," je priznal Abramoff. Lobiranje je v prvi vrsti prepričevanje, najboljše pa prepriča prav "prijatelj". In zato v kongres radi pošiljajo nekdanje politike, takšne, ki poznajo ljudi, ki sedijo za upravljavskimi vzvodi države.

Nekateri so za rešitev problema predlagali prepoved lobiranja med nekdanjimi kongresniki, toda to bi bilo verjetno neustavno, hkrati pa bi lobiranje potisnilo v "sivo območje". Druga možnost je bolj preprosta – več denarja za kongres, da bi lahko najeli boljše raziskovalne kadre pri odločanju in bili bolj neodvisni. Ker pa nihče nima rad kongresa, je tudi ta rešitev za zdaj neuporabna. Tako se za financiranje telesa, ki nadzira porabo štirih trilijonov dolarjev na leto porabita samo dve milijardi dolarjev.

In nekaj podobnega, denarno seveda v precej skromnejšem obsegu, velja tudi za slovenski in še marsikakšen drug parlament. In tudi za razna vladna telesa, kjer se "nadzorniki" iz KPK in še od kje preko noči preselijo k "nadzorovanim" institucijam, kjer podjetniki in managerji postajajo politiki, politiki pa se po koncu karier nenadoma prelevijo v dobro plačane podjetnike. To seveda pomeni, da bi bilo nujno potrebno okrepiti različne državne in mednarodne institucije in nadzor nad takšnim dogajanjem, in to ne samo na ravno posameznih držav, pač pa – prav zaradi mobilnosti korporacij, ki rade svoj kapital usmerijo tja, kjer je manj nadzora – tudi na ravni EU, regionalnih ter mednarodnih organizacij in na koncu, če bi se res želeli na pravi način spopasti s tem problemom, celo svetovnih organizacij, kot je OZN. Toda zelo mogoče je tudi, da bodo to pravočasno poskusili preprečiti prav politiki, ki nas danes še vodijo, vendar so morda že dogovorjeni za boljše službe v raznih podjetjih, o čemer danes še ne vemo ničesar in za katere bomo šele izvedli nekoč v prihodnosti, ko bo po finančni toči v njihove žepe zvoniti žal znova prepozno.