Nemški industrialec: nemški reveži naj se nehajo pritoževati, saj bi bili v Kalkuti bogataši

V Nemčiji, v četrti najbogatejši državi na svetu in državi z eno najnižjih stopenj brezposelnosti v Evropi, še nikoli ni bila revščina tako velika kot danes. Ali je revščino sploh mogoče določiti na podlagi denarja. Bogata družba noče revščine, zato se bori proti njej. Nemška država iz zveznega proračuna tako na leto za socialo nameni več kot 120 milijard evrov. Ta znesek predstavlja 40 odstotkov sedanjega proračuna in celoten proračun v 80. letih prejšnjega stoletja.

Zato je vprašanje, zakaj danes ni bolje kot takrat? Zakaj je 12 milijonov Nemcev revnih, zakaj je revnih 2,5 milijona otrok? Zakaj je ob takšnem povečanju izdatkov za socialo in znižanju stopnje brezposelnosti toliko revnih? Mogoči sta dve razlagi. Prva je, da je revščina opredeljena napačno, druga pa, da ni odvisna od denarja.

Sum, da obstaja poleg revščine, ki je posledica pomanjkanja denarja, še druga revščina, ni nova. Ta druga revščina, ki je ljudje v drugi polovici prejšnjega stoletja niso poznali, je posledica pomanjkanja sposobnosti organizacije, nepoznavanja zdravega načina prehranjevanja, problemov z odvisnostjo, zmedenosti pri vzgoji otrok, napačne rabe medijev, splošnega brezupa, našteva novinarka die Welta Susanne Gaschke. Skratka, za odpravo revščine ni dovolj zgolj povečati kupno moč.

Heribert Prantl v komentarju v Süddeutsche Zeitung razlaga, da so nemški reveži revni, ker so izključeni iz sveta, ki je dosegljiv le premožnim. Nemčija je po njegovih besedah bogata država, kljub temu se revščina povečuje. Tisti, ki nočejo, tega ne vidijo. Že pred leti je eden od industrialcev ob robu dobrodelne prireditve za žrtve naravne katastrofe dejal, da jamranja glede revščine v Nemčiji ne more več poslušati, saj drugod ljudje živijo še bistveno slabše. Res je, da bi bili nemški reveži v Kalkuti bogataši, a revščino je treba prilagoditi družbi, v kateri živimo, piše Heribert Prantl.

Enega od načinov, kako je mogoče v bogati Nemčiji videti revščino, je na portalu Huffington Post opisala Sabrina Hoffmann. Vstopila je v eno od prodajaln diskontnega trgovca Kik, ki ima trgovine tudi v Sloveniji. Ko je vstopila, je zagledala žensko, ki je brskala med oblačili na stojalu. Takoj je pomislila, ali ta ženska očitno ne ve, da je v tovarnah, ki šivajo oblačila tudi za Kik, umrlo več 1300 ljudi. Toda kmalu zatem je zagledala, da je na drugi roki držala deklico, za katero je iskala krilce. Opazila je tudi, da je ta mamica noseča. Hoffmannova je takoj ugotovila, da ta mamica ni v Kikovi trgovini zato, ker išče cunje po ugodnih cenah, ampak mamica, ki je v tej trgovini prisiljena nakupovati oblačila za svojo družino. Kasneje je našla članek, v katerem direktor razlaga, da v Kiku večinoma nakupujejo matere, stare med 25 in 29 let.

Sabrini Hoffmann je nato padlo v oči, kako pozorno mlada mamica pregleduje blago krilca za hči, kako je preverjala šive, kako pozorno je brala surovinsko sestavo blaga. Tisti, ki slepo tekajo za blagom po nizkih cenah, tega ne počnejo. Inštitut iz Mainza je ugotovil, da ljudje, ki kupujejo v diskontih, vedo, da tam dobijo blago slabe kakovosti. Toda zanje kakovost ni edini pogoj pri izbiri.

Ko je mlada mamica zapuščala prodajalno, jo je hči vprašala, ali lahko dobi sladoled. »Mogoče,« ji je odgovorila mamica. Sabrina Hoffmann se je ob tem spomnila, da njenima staršema nikoli jim ni bilo treba varčevati pri hrani, čeprav ni odrasla v bogati družini. Za en sladoled so vedno imeli, tudi za oblačila, ki stanejo več kot nekaj mark. Kasneje je prebrala, da ima polovica kupcev v Kiku v Nemčiji manj ko 1000 evrov prihodka na mesec. Če bi imeli več, bi nakupovali drugje, tako kot si to lahko privošči Sabrina Hoffmann.