Kritika / Blur: The Magic Whip

+ + + +

O tem, kaj je Blur, v sredini devetdesetih let najpopularnejšo britansko zasedbo, pripravilo do tega, da je zdaj, po dvanajstih letih premora, objavila nov, osmi studijski album, bi lahko na dolgo špekulirali. Je bil za to kriv njen nastop na zaključnem dogodku londonskih olimpijskih iger leta 2012? Je bil to morda poljub frontmana Damona Albarna kitaristu Grahamu Coxonu na tem koncertu, po katerem se jima je razodelo, da sta si po raznih stranskih avanturah tako rekoč neizogibno usojena? Je vrnitvi botrovalo to, da je skupina povsem razvnela (in raznežila) osemdesettisočglavo množico fenov v londonskem Hyde Parku? Ali pa so člani zasedbe, potem ko so mediji v času njenega mirovanja prevrednotili njeno glasbeno zapuščino, preprosto prišli do sklepa, da zadnji album Think Tank (2003), na katerem je Coxon zaradi razprtij sodeloval le pri eni skladbi, pač ne more biti zaključek njihovega skupnega poglavja?

Ugibanja bi se lahko nadaljevala v neskončnost ... a niti poslušanje novega albuma The Magic Whip ne ponudi dokončnega odgovora na to vprašanje. Če kaj, ponudi kvečjemu vtis, da gre za album zasedbe, ki za sabo nima dolgoletnega premora in je (še vedno) na vrhuncu ustvarjalne moči. Album je torej še ena potrditev tega, da se dobre stvari praviloma zgodijo spontano. Blur je že večkrat napovedal nov album, a ta se kar ni hotel zgoditi, potem pa je skupina pred dvema letoma zaradi nepredvidene odpovedi koncerta v Tokiu za en teden obtičala v Hongkongu in se tam zaprla v studio. Osnutke skladb, nastalih na takratnih jam sessionih, je pred pol leta iz predala potegnil Coxon in se začel z njimi ukvarjati skupaj s Stephenom Streetom, producentom, ki je z zasedbo sodeloval v času njene največje priljubljenosti.

A pri vsem tem ni šlo za poskus obujanja časa, ko je Blur s skupino Oasis tekmoval, kdo bo zasedel prestol v tedaj izjemno priljubljenem glasbenem žanru britpopa. Na novem albumu tako denimo ni skladbe, ki bi si jo feni lahko predstavljali v klasičnem koncertnem repertoarju zasedbe, vendar to ne pomeni, da je ta pretrgala vez s preteklostjo. Čeprav se četverica ni obremenjevala s hitovskimi obrazci, skladbe še vedno očarajo z blurovsko senzibilnostjo. Navsezadnje si je v času mirovanja nabrala številne nove izkušnje in te zdaj mojstrsko zapakirala v blurovski format, ki ima veliko več skupnega z zvedavostjo skupine Radiohead kot z napenjanjem mišic oaznikov. Tudi reference na Syda Barretta in Davida Bowieja, ki se ju Albarn dotakne v besedilih, tam niso le za okras. Očitno pa se je z bolj elektronsko, artpopovsko izraznostjo, ki je zaznamovala že zadnja dva albuma, medtem sprijaznil tudi Coxon. The Magic Whip se zato spet sliši kot pravi bendovski album in ne kot uresničenje zgolj Albarnovih ambicij, kar mu je marsikdo očital predvsem pri plošči Think Tank.

Ja, vzgibi za comebacke so navadno precej plitki, člani Blura pa z novim albumom dokazujejo nasprotno, da so dozoreli kot glasbeniki in predvsem kot bend, ki mu očitno ne manjka novih zamisli. Ali so z njimi dozoreli tudi feni, bo pokazal čas. Verjetno pa bi bili vsi še najbolj zadovoljni, če bi bil The Magic Whip za Blur napoved nekega novega obdobja.