Kritika / Blur: The Magic Whip

+ + + +

O tem, kaj je Blur, v sredini devetdesetih let najpopularnejšo britansko zasedbo, pripravilo do tega, da je zdaj, po dvanajstih letih premora, objavila nov, osmi studijski album, bi lahko na dolgo špekulirali. Je bil za to kriv njen nastop na zaključnem dogodku londonskih olimpijskih iger leta 2012? Je bil to morda poljub frontmana Damona Albarna kitaristu Grahamu Coxonu na tem koncertu, po katerem se jima je razodelo, da sta si po raznih stranskih avanturah tako rekoč neizogibno usojena? Je vrnitvi botrovalo to, da je skupina povsem razvnela (in raznežila) osemdesettisočglavo množico fenov v londonskem Hyde Parku? Ali pa so člani zasedbe, potem ko so mediji v času njenega mirovanja prevrednotili njeno glasbeno zapuščino, preprosto prišli do sklepa, da zadnji album Think Tank (2003), na katerem je Coxon zaradi razprtij sodeloval le pri eni skladbi, pač ne more biti zaključek njihovega skupnega poglavja?