Nikoli več!

Predsednik Pahor je torej sklenil, da v Moskvo ne bo odpotoval – na paradi ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne ga ne bo. Severnokorejski diktator Kim Džong Un se strinja s Pahorjem, zato tudi njega v Moskvo ne bo. Nič posebnega – ne bosta edina, ki ju ne bo. In dobro vemo, zakaj številnih zahodnih voditeljev ne bo v Moskvo: ker si je Rusija »prisvojila« Krim in ker »razbija« Ukrajino. Če bi prišli, bi s tem le legitimirali rusko početje.

In vendar je ta bojkot, ki zelo spominja na bojkot olimpiade v Moskvi leta 1980, nekaj posebnega. Predstavljajte si, da bi 70. obletnico konca druge svetovne vojne praznovali v Ameriki – kaj bi se zgodilo? Vsi bi zdrveli tja, od prvega do zadnjega – od Pahorja do Hollanda in Merklove. Gneča bi bila tako huda, da Kim Džong Una tja sploh ne bi spustili. Vsi bi se hoteli slikati z Barackom Obamo. Vsi bi mu laskali. Vsi bi prosjačili za srečanje z njim. Pahor še najbolj. Vsi bi bili tam. In ob tem ne bi nihče niti pomišljal, da je Amerika v zadnjih letih sprožila dve vojni, ki sta vzeli na stotisoče življenj, razselili na milijone ljudi, »ustanovili« Islamsko državo, Bližnji vzhod pa prelevili v apokaliptični ground zero. Nihče ne bi rekel: ne, ne grem na to parado, ker je Amerika napadla Afganistan in Irak! Nihče ne bi rekel: ne, ne grem na to parado, ker je Amerika okupirala Afganistan in Irak! Čakajte – zakaj so že leta 1980 bojkotirali olimpiado v Moskvi? Točno: zaradi sovjetske okupacije Afganistana!

Vsi bi patetično paradirali, nikogar pa ne bi motile srhljive statistike ameriških vojn, invazij, intervencij, bombardiranj in »črnih« operacij, kakor tudi nikogar ne bi motila tortura, ki so jo Američani pripravili vojnim ujetnikom, alias »sovražnim borcem«, alias »teroristom«. In seveda, nihče ne bi Ameriki – sploh pa ne Obami – očital pokolov, ki jih v Afganistanu, Pakistanu, Somaliji in Jemnu povzročajo njeni droni. Ne pozabite: droni – brezpilotne, daljinsko in povsem brezosebno, anonimno vodene igračke – so samo v času Obamovih mandatov pobili na tisoče ljudi, med katerimi je bilo več kot tisoč nedolžnih civilistov, celo 200 otrok. Nekega talibanskega sub-

poveljnika, za katerega ni še nihče slišal (Qari Hussain?), so petkrat zgrešili in šele šestič zadeli, no, »terminirali«, toda ob tem so »terminirali« tudi 128 civilistov, od tega 13 otrok. Kolateralna škoda? Nehajte. Tako enostavno pa to ni. Raje se vprašajte: zakaj Američani uporabljajo drone, pa čeravno so strokovnjaki že davno izračunali, da so precej manj natančni od konvencionalnega orožja in da pobijejo desetkrat več ljudi, kot bi jih pilotirana letala? Zakaj Američani vztrajajo pri dronih, ki zadenejo toliko nedolžnih civilistov? Pri dronih vztrajajo prav zato, ker zadenejo nedolžne! Ne spreglejte psihološkega učinka, ki ga imajo droni: če zadeneš nedolžne, narediš še večji vtis – ljudi še bolj prestrašiš, še bolj si jih pokoriš, še bolj jih stisneš v kot, še bolj jih paraliziraš.

Kar me spomni na Nikolaja Krilenka, Leninovega pravosodnega komisarja, ki je rekel: »Usmrčevati ne smemo le tistih, ki so krivi. Usmrčevanje nedolžnih bo ljudske množice še bolj impresioniralo.« In kar me spomni tudi na samega Lenina, ki je leta 1918, slabo leto po oktobrski revoluciji, odredil, da je treba »takoj obesiti najmanj sto dobro znanih kulakov«, in to tako, da bodo »vsi to videli« in »da bodo to videli in vedeli tudi ljudje, oddaljeni na stotine kilometrov, ter ob tem kričali in se tresli«. Mar nimajo ameriški droni natanko tega učinka? In te vloge? Mar se ljudje ob dronih ne tresejo? Mar ljudje ob dronih ne kričijo? Usmrtitve, ki jih izvajajo droni, se zelo vidijo. Usmrtitve z droni so izpolnitev Leninovih sanj.

Predstavljajte si, da bi 70. obletnico konca druge svetovne vojne praznovali v Ameriki – kaj bi se zgodilo? Vsi bi zdrveli tja, od prvega do zadnjega – od Pahorja do Hollanda in Merklove.

In ne pozabite, kaj je tedaj, v času Leninove odredbe in Krilenkove maksime, potemtakem v času revolucionarnega terorja, rekel Feliks Dzeržinski, ustanovitelj zloglasne boljševiške tajne policije Čeka (kasneje NKVD): »Mi predstavljamo organizirani teror. In bodimo odkriti – v razmerah, v kakršnih v času revolucije živimo, je teror absolutno nujen. Nesmiselno nas je obtoževati za anonimno pobijanje.« Mar ni tudi teror, ki ga z droni izvajajo Američani, organiziran? Mar ga ne prikazujejo kot nujnega? Hej, afganistanski, pakistanski, somalski in jemenski islamisti neposredno ogrožajo Ameriko in njen način življenja! In bodimo odkriti: jih kdo obtožuje za to anonimno, brezosebno, brezpilotno pobijanje? Ne.

Ergo: boljševiški in ameriški teror bi si imela kaj povedati. Še več, na nadaljevanje boljševiškega terorja z drugimi sredstvi bolj spominja to, kar počnejo Američani, kot pa to, kar počnejo Rusi. A kot rečeno: če bi bila slovesna parada ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne v Washingtonu, bi vsi prišli. Pritekli.

Politika ne more več obvladovati kapitalizma

Američanom in Rusom lahko očitate marsikaj, toda maja 1945 so bili tam, kjer so morali biti – na pravi strani zgodovine. Ali kot pravi ameriški zgodovinar Steven Katz: »Auschwitza niso osvobodili tisti, ki so v njem izvajali genocid.« Evrope niso osvobodili Nemci. Tudi Britancem in Francozom lahko očitate marsikaj, navsezadnje, oboji so sloveli kot strašni kolonialni zavojevalci in oboji so v kolonijah počeli reči, ki so zasenčile Krim in Ukrajino. Toda maja 1945 so bili oboji tam, kjer so morali biti. Na pravi strani zgodovine. Če bi bila slovesna parada ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne v Londonu ali Parizu, je ne bi nihče bojkotiral. Vsi bi prišli. Nihče ne bi omenjal Falklandov. In nihče ne bi omenjal francoskih vojakov, ki so, kot pravi nedavno poročilo Združenih narodov, v Srednjeafriški republiki še včeraj spolno zlorabljali otroke, magari devetletne.

Rusom radi očitajo, da so pred vojno tolerirali Hitlerja in da so z njim celo sklenili tisti razvpiti pakt o nenapadanju, toda ob tem vsi pozabljajo, da so Hitlerja tedaj, pred vojno, tolerirali tudi vsi drugi. Vsi so računali, da jih ne bo napadel. Vsi so bili prepričani, da so na varnem. In lepo prosim: je leta 1936 kdo bojkotiral Hitlerjevo olimpiado v Berlinu? Ne. Vsi so prišli. Vse države so sodelovale, pa četudi nemški športni asi judovskega rodu na njej niso smeli sodelovati in četudi so Berlin »olepšali« tako, da so vse Rome, »osebe tuje krvi«, deportirali v koncentracijsko taborišče Marzahn. »Ironija – ki so jo zaznali le redki – je ta,« pravi Steven Bach, avtor knjige Leni Riefenstahl, neizprosna moč slik, »da so odprtje prvega koncentracijskega taborišča v tretjem rajhu, kamor so ljudi zapirali na osnovi rasnega kriterija, pospešile prav olimpijske igre.«

Ironično: Hitlerjevo olimpiado, ki je potekala v času, ko so že bili v veljavi rasni, protijudovski zakoni (in protijudovski pogromi, če smo že ravno pri tem), je – okej, poleg Španije – bojkotirala le Sovjetska zveza. Še bolj ironično: Halet Çambel in Suat Fetgeri Așani, turški športnici, muslimanki, se s Hitlerjem nista hoteli rokovati – zaradi njegovega odnosa do Judov! So pa, kot se spominja Wikipedia, Američani iz svoje sprinterske štafete v zadnjem trenutku vrgli oba Juda, Sama Stollerja in Martyja Glickmana (sploh edina Juda v ameriški olimpijski reprezentanci!), saj niso hoteli jeziti Hitlerja.

Nihče ga ni hotel jeziti. Vsi so se mu prilagodili. Vsi so ga tolerirali. Vsi so bili prepričani, da ga bo mogoče ukrotiti. Ali bolje rečeno: verjeli so, da bo prav fašizem rešil kapitalizem, ki se je tedaj, v tridesetih letih, v času hude gospodarske krize, recesije in depresije, zvijal v smrtnem krču, hkrati pa so tudi verjeli, da bo fašizem lažje zlomil komunizem.

Evropa je danes blazno vzvišena nad totalitarizmom. V resnici je nad totalitarizmom tako vzvišena, da bo parado ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, ki jo pripravlja Putin, v katerem vidi »novega Stalina« ali pa že kar »novega Hitlerja«, raje bojkotirala. Počasi s to vzvišenostjo: prvič, novodobne totalitarizme je izumila prav Evropa, in drugič, Evropa s svojim početjem – s svojim katastrofalnim »reševanjem krize«, podobnim katastrofalnemu reševanju krize v tridesetih letih – kar kliče po totalitarizmu, pri čemer pozablja, da totalitarizmi ne preživijo le zato, ker so represivni, nedemokratični in totalitarni, ampak zato, ker so ljudem simpatični, ker jih torej vzamejo za svoje. Stalin je izpolnil vse najbolj sprevržene in najbolj umazane revanšistične fantazije »malih ljudi«, vse tiste fantazije o trdi in odločni roki, ki naj udari po mizi, ja, fantazije o tem, da so volitve »brez zveze«, da so sodni postopki le »nategovanje« in da bi bilo treba vse »barabe«, »tajkune«, »lopove« in »skorumpirance« po hitrem postopku poslati pred strelski vod ali v gulag, ne pa v »hotele«, kakršni so odprti oddelki zaporov. Kakšne odpravnine neki! Kakšni zastaralni roki neki! Da je Viktor Orban, madžarski avtokrat, napovedal uvedbo smrtne kazni, ne preseneča.

Amerika je v zadnjih letih sprožila dve vojni, ki sta vzeli na stotisoče življenj, razselili na milijone ljudi, Bližnji vzhod pa prelevili v apokaliptični ground zero. Pa zato kdo ne bi šel tja na parado?

Ko je bil Nursultan Nazarbajev, kazahstanski diktator (»voditelj naroda«), nedavno ponovno izvoljen za predsednika, so se vsi smejali: prvič, ker se je volitev udeležilo 95,2 odstotka volivcev, in drugič, ker je Nazarbajev dobil 97,7 odstotka glasov. Ha ha. Toda spet bom rekel: počasi s tem »boratskim« posmehovanjem. Predvolilni program Nazarbajeva se je glasil: znižanje plač, množično odpuščanje, strogo varčevanje, strukturne reforme. Alternative ni. Le kdo bi se lahko uprl takemu programu? To že ni več tiranija – to je že kar demokracija! Navsezadnje, kako pa se glasi najnovejši predvolilni program združene Evrope: znižanje plač, množično odpuščanje, strogo varčevanje, strukturne reforme. Kazahstan je resnica Evropske unije.

Evropsko »reševanje krize« koketira s peklenskimi vrati v populizem, totalitarizem, fašizem. Ali bolje rečeno: evropsko »reševanje krize« zbuja fantazije o odločni, populistični, totalitarni, fašistični »rešitvi«. Tako kot v tridesetih letih. Danes se vsi zgražajo ob političnih škandalih in aferah, korupciji, neučinkovitem pravnem sistemu, tajkunih, dokapitalizacijah bank, povampirjenih elitah, eroziji demokracije, neenakosti ipd., v vsem tem pa vidijo dokaze, da se politika ne more več samoobvladovati. Ravno nasprotno: vse to so dokazi, da politika ne more več obvladovati kapitalizma. Vse te probleme so imeli tudi v tridesetih letih: politične škandale in afere, korupcijo, neučinkovit pravni sistem, tajkune, dokapitalizacije bank, povampirjene elite, erozijo demokracije, neenakost. A tudi tedaj, v kriznih tridesetih, so bili to le signali, da politika kapitalizma ne more več obvladovati. In fašizma tudi ne.

Bitka v Bretton Woodsu

Timothy Garton Ash je pred časom v ameriški reviji Foreign Affairs objavil članek Kako se je združila Evropska unija in zakaj razpada, v katerem je poudaril, da je bil v Evropi najpomembnejši in najvitalnejši združevalni dejavnik spomin na drugo svetovno vojno. Spomin na grozodejstva druge svetovne vojne, spomin na nacistični holokavst. Evropska ljudstva so si rekla: Nikoli več! V evropskem združevanju so videla jamstvo, da se kaj takega, kot je bila druga svetovna vojna, ne bo več ponovilo.

In kaj zdaj vidimo v združeni Evropi? Socialna grozodejstva, kakršnih Evropa ne pomni vse tja od druge svetovne vojne. »Razmere, ki zelo spominjajo na štirideseta leta prejšnjega stoletja,« pravi Garton Ash. Kaj se je zgodilo? Nič, Evropska unija je izgubila spomin – spomin na vojno. Spomin na to, kar jo je motiviralo in združevalo. Kar seveda pomeni, da je s tem izginil tudi glavni motivator in mobilizator – tisti Nikoli več!

Mar ne bi morali reči Nikoli več! prav strašnim gospodarsko-socialnim grozodejstvom, ki jih je povzročilo deregulirano, špekulantsko in hazardersko divjanje finančnih trgov? Mar ne bi moral kot motivacijski in mobilizacijski dejavnik delovati prav spomin na gospodarsko-socialna grozodejstva, ki se dogajajo pred našimi očmi? To je tisti Nikoli več!, ki ga čakamo že ves čas krize: spomin na grozodejstva finančnih trgov. Ne pozabite: prav velika gospodarska kriza, ki jo je povzročilo divjanje dereguliranih, špekulantskih, hazarderskih finančnih trgov, se je izrodila v drugo svetovno vojno in nacistični holokavst.

Druga svetovna vojna je bila dokaz, da problem ni le fašizem, ampak tudi kapitalizem. Fašizem so uničili, obenem pa so – med samo vojno – izdelali načrt za povojno obvladovanje kapitalizma, da se to, kar se je zgodilo, ne bi več ponovilo. Temu načrtu za obvladovanje in zajezitev kapitalizma so rekli »Bretton Woods« – po mestecu Bretton Woods v ameriškem New Hampshiru, v katerem se je julija 1944, kmalu po zavezniškem izkrcanju v Normandiji, sešlo okrog 700 delegatov iz 44 držav (Amerika, Britanija, Rusija, Kitajska, Jugoslavija, Francija, Grčija, Nizozemska, Belgija, Norveška, Egipt, Kolumbija, Poljska, Iran, Čile, Peru, Liberija, Filipini, Brazilija, Indija, Mehika, Etiopija, Islandija itd.), ki so začrtali nove ekonomske in finančne temelje povojnega sveta, nova pravila prihodnosti in sodelovanja.

Bretton Woods je bil delo predvsem dveh arhitektov: Johna Maynarda Keynesa, predstavnika britanske vlade, in Harryja Dexterja Whita, predstavnika ameriške vlade. Keynes, rock star ekonomije, karizmatični avtor številnih bestsellerjev, tudi Splošne teorije zaposlenosti, obresti in denarja, prepričan, da mora biti ekonomist »matematik, zgodovinar, državnik in filozof«, ni imel o tem, kar se je zgodilo, nobenih iluzij: trgi se ne morejo samoregulirati in samoregenerirati – regulirati jih mora država. Še huje: natakniti jim mora uzde. Varčevanje v času krize ne pride v poštev – država mora takoj ukrepati, se zadolževati, trošiti, eksperimentirati. V nasprotnem primeru lahko kriza traja v nedogled. Trpljenje zaradi starih grehov, kot je nekonkurenčnost, prav tako ne pride v poštev, saj nimamo časa čakati, da bo bolje, da bodo trgi okrevali in da bodo centralne banke sprostile denar: »Na dolgi rok smo vsi mrtvi.« Družba se ne sme prilagajati ekonomskim abstrakcijam, ampak se mora ekonomija prilagajati družbi, v kateri živi. Ni družba ta, ki se mora prilagajati »naravnim tendencam« finančnih trgov, ampak se morajo finančni trgi prilagajati »naravnim tendencam« družbe. Ekonomija nima kake naravne afinitete do polne zaposlenosti – za zaposlenost mora poskrbeti država. Brez državnih posegov – brez javnega trošenja, brez spodbujanja povpraševanja – se lahko visoka brezposelnost zavleče v nedogled.

Druga svetovna vojna je bila dokaz, da problem ni le fašizem, ampak tudi kapitalizem. Fašizem so uničili in tudi izdelali načrt za povojno obvladovanje kapitalizma. Temu načrtu so rekli »Bretton Woods«.

Tudi White, ekonomist in visoki uradnik finančnega ministrstva, glavni ameriški pogajalec v Bretton Woodsu, ni imel nobenih iluzij: država mora regulirati trg, kontrolirati ekonomijo, preprečevati zlivanje kapitala čez nacionalne meje. Sicer nas čakajo katastrofe, kakršni sta bili velika kriza in svetovna vojna. Obema, Keynesu in Whitu, je bilo jasno tole: če bi se po vojni vrnili k predvojnim vzorcem, k predvojnemu zakonu džungle, finančnih špekulacij in dereguliranih trgov, bi to vodilo le v nove depresije, nove krize, nov ekonomski in politični kaos, novo ekonomsko agresivnost, nove ekonomske vojne in nove svetovne vojne. In to je bil temelj Bretton Woodsa, nove ekonomske in finančne arhitekture povojnega sveta: Nikoli več! Poti nazaj, k predvojnemu kapitalizmu, ni več!

Če je hotel Bretton Woods začrtati nov, boljši svet, je moral zagotoviti uravnoteženo globalno ekonomijo. Če je hotel zagotoviti uravnoteženo globalno ekonomijo, je moral zagotoviti vzvode, s katerimi bo mogoče obvladovati kapitalizem. Če je hotel zagotoviti vzvode, s katerimi bo mogoče obvladovati kapitalizem, je moral določiti nova pravila: država mora obvladovati monetarno politiko in centralno banko, finančni kapital ne sme več bežati in nekontrolirano prestopati državnih meja (iz držav s primanjkljaji ne sme več kar tako skakati v države s presežki), investicije v tujini so mogoče le s privolitvijo investitorjeve države, energetski, nepremičninski in kreditni trgi morajo biti regulirani, obrestne mere morajo biti nizke (da omogočajo višjo zaposlenost), prehudi primanjkljaji so prepovedani, prav tako pa tudi prehudi presežki, vsem, ki zaidejo v težave, morajo biti na voljo stabilizacijski skladi (Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka).

Z Bretton Woodsom so začrtali temelje ekonomske in politične stabilnosti ter preprečili, da bi ekonomske vojne ponovno zadušile in pokopale svet, pravi Benn Steil, avtor knjige Bitka v Bretton Woodsu (The Battle at Bretton Woods), ki poudarja, da Bretton Woods ni bil le Magna Charta novega svetovnega reda, ampak pravi čudež, navsezadnje je to, da je toliko držav tako vizionarski in prelomen dokument podpisalo sredi vojne, res neverjetno.

Še več: White, ki je začel osnutek Bretton Woodsa pripravljati že leta 1942 (!), potemtakem takoj po ameriškem vstopu v vojno, je celo trdil, da bodo s to vizijo – z dokumentom, sprejetim v Bretton Woodsu – lažje dobili drugo svetovno vojno. To je bil namreč strašen pritisk na Nemce: ko so izvedeli, da je arhitektura povojnega sveta že določena, je bilo tako, kot da bi vojno že izgubili. Ko so zavezniki enkrat sklenili, da vrnitev k predvojnemu kapitalizmu ne pride več v poštev, so vojno dobili. Zavezniki so zmagali, ker jih je že med vojno motiviral, mobiliziral in združil spomin na vojno – ker so si torej že med samo vojno rekli: Nikoli več! Slava jim!

Brez Rusije ni spomina na vojno

In Bretton Woods – Nikoli več! – je bil natanko to, kar smo čakali med krizo. Pa ga ni bilo. Zgodilo se je ravno nasprotno: svet se je vrnil k predkriznim ekonomskim in finančnim vzorcem, k predkriznemu kapitalizmu, v neoliberalno divjino, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih zlomila Bretton Woods, osvobodila kapital, deregulirala trge, demontirala javni sektor, oklestila socialno državo in omrtvila državo.

Namesto da bi neoliberalizmu rekli Nikoli več!, so mu dali še eno priložnost. Kar je približno tako, kot da bi dali leta 1945 še eno priložnost predvojnemu kapitalizmu – ali pa Hitlerju. Namesto da bi država regulirala finančne trge, finančni trgi regulirajo državo. Namesto da bi mi kapital oblikovali po svoji podobi, kapital nas oblikuje po svoji podobi. Namesto da bi se v politično silo prelevilo ljudstvo, so se v politično silo prelevile finančne elite.

A predstavljajte si, kako bi bilo, če bi zaveznice – članice Evropske unije, Amerika, Rusija, Kitajska ipd. – že med krizo začrtale novi Bretton Woods, nova postkrizna pravila, novo finančno in ekonomsko arhitekturo postkriznega sveta, če bi torej rekle Nikoli več: prvič, bitko s krizo bi že davno dobile, drugič, neoliberalizem bi se zlomil kot Hitler, saj bi zaveznice začrtale vizijo sveta, v katerem je neoliberalizem preteklost, in tretjič, danes bi živeli v spremenjenem, boljšem svetu. Finančne elite pritiska slike, v kateri jih ni več, preprosto ne bi vzdržale.

Ker pa se to ni zgodilo in ker smo se vrnili v status quo ante, se rojevajo le nove depresije, nove krize, nov ekonomski in politični kaos, nove ekonomske agresije, nove ekonomske vojne, nove kazinojske orgije špekuliranja, izsiljevanja in uničevanja, nove oblike terorja in nove svetovne vojne. Izgubili smo. Če bi nas med krizo motiviral, mobiliziral in združil spomin na krizo ali pa, še bolje, spomin na vojno, bi dobili.

John Maynard Keynes je umrl kmalu po vojni, aprila 1946, Harry Dexter White pa dve leti kasneje. Počilo mu je srce. Tik pred tem so namreč razkrili, da je bil sovjetski vohun – da je ves čas delal tudi za Sovjetsko zvezo. Steil pravi, da je White v nekem nedatiranem eseju, ki ga ni sicer nikoli objavil, poudarjal, da novega povojnega reda in ekonomske stabilnosti ne bo brez zavezništva med Ameriko in Sovjetsko zvezo, da je nasprotovanje sovjetskemu socializmu povsem nepotrebno in nesmiselno, da je treba ločiti med Sovjetsko zvezo in Nemčijo, da je socializem ekonomski sistem, ki deluje, da je tudi v ameriškem kapitalizmu precej socialističnih elementov (javno lastništvo, zakonsko določene cene nekaterih storitev in dobrin, tržne restrikcije, omejevanje konkurence ipd.), da kapitalizem in socializem nista nezdružljiva, da kapitalizem ni vedno demokratičen in da socializem ni nujno antidemokratičen.

Američanom in Rusom lahko očitate marsikaj, toda maja 1945 so bili tam, kjer so morali biti – na pravi strani zgodovine.

Z eno besedo: White – Dexter prav zares! – je delal vse, da bi Sovjetsko zvezo vključil v povojno brettonwoodsko enačbo. »Izključitev Sovjetske zveze bi bila huda napaka,« je rekel. In po vojni je bila storjena prav ta napaka. Sovjetsko zvezo so izključili iz povojne brettonwoodske enačbe. In to še vedno počnejo, le da zdaj izključujejo Rusijo. Vedno znova. In znova.

Brez Rusije pa ni spomina na vojno. Brez Rusije ni tistega Nikoli več. Bilo ga ni tedaj. In ni ga danes. Ko iz enačbe izbrišeš Rusijo, izbrišeš spomin na vojno. Ko izbrišeš spomin na vojno, daš drugo priložnost Hitlerju – in kapitalizmu, ki nas ni vreden in ki se je nekoč na smrt bal komunizma, zdaj pa nas z njim straši.

Kaj bi morala biti naša naloga, je na dlani: da tega spomina – spomina na krizo, na vojno – ne prelevimo v nostalgijo, ampak v politiko. Zdaj in tu. Na dolgi rok smo vsi mrtvi.