Politiki izsiljujejo tožilce

Če ne bodo tožilci razrešili svojega vodje, jim bodo politiki vzeli velik del samostojnosti

»V tej zgodbi gre za samostojnost državnega tožilstva in posameznega tožilca, šele čisto na koncu gre tudi zame in za moje dobro ime,« je med drugim dejal generalni državni tožilec Zvonko Fišer, ki je na tiskovni konferenci pojasnil okoliščine aktualnega postopka za svojo razrešitev v primeru zaposlitve Boštjana Škrleca na mesto generalnega direktorja vrhovnega tožilstva. Fišer ima prav, na kocki je veliko več od njegove funkcije.

Poleg tega je Fišer pojasnil, da je državnotožilskemu svetu dal odgovor na očitke. Njegova usoda je zdaj odvisna od tožilcev oziroma državnotožilskega sveta kot vrhovnega organa tožilske samouprave, ki ga sestavljajo tožilci in zunanji pravni strokovnjaki. Danes namreč velja, da lahko le državnotožilski svet, torej tožilci sami, predlagajo razrešitev prvega tožilca. To pristojnost so dobili s spremembo tožilskega zakona leta 2011, v času Pahorjeve vlade oziroma pravosodnega ministra Aleša Zalarja. In sicer z namenom tožilstvu zagotoviti večjo samostojnost oziroma varnost pred vplivi politike.

Tožilstvo je namreč netipičen državni organ, ki bi moral uživati precejšnjo neodvisnost od politike tudi zato, ker med drugim preganja korupcijo in druga kazniva dejanja, ki jih storijo politiki in z njimi povezane osebe. Eden pomembnejših delov te samostojnosti je pristojnost, da tožilci sami predlagajo najprimernejšega kandidata za vodjo in sami tudi predlagajo morebitno razrešitev. Generalnega državnega tožilca odtlej voli in razrešuje državni zbor na predlog državnotožilskega sveta.

Pred tem je skoraj dvajset let veljal zakon, po katerem je generalnega državnega tožilca volil in razreševal državni zbor na predlog pravosodnega ministra oziroma vlade. Tožilci niso imeli nič s tem, razen da so lahko izrazili (neobvezujoče) mnenje o kandidatu, ki ga je izbrala politika.

Zdi se, da državnotožilski svet ne bo imel težkega dela. Glede na vse, kar so v preteklosti počeli politično imenovani in politično motivirani Fišerjevi predhodniki, pa niso bili razrešeni, ena napačna razlaga zakonske določbe oziroma ena napačna zaposlitev na tožilstvu res ne bi smela biti razlog za razrešitev prvega tožilca. Tudi Fišerjeva neposredna predhodnica Brezigarjeva ni bila razrešena, ker je svoji desni roki izplačevala previsoko plačo, pač pa je priznala »napako« in jo popravila. Tako kot je to storil Fišer, ko je svojo desno roko, Boštjana Škrleca, na mesto direktorja vrhovnega tožilstva v drugo zaposlil v skladu s sodbo upravnega sodišča in pravim zakonskim členom. Zoper Fišerja, v nasprotju z njegovimi predhodniki, niti politika niti stroka nimata vsebinskih očitkov o njegovem vodenju tožilstva.

Sporočilo združene vladne in opozicijske politike tožilcem je jasno. Če bodo v skladu s pričakovanji politike predlagali razrešitev generalnega državnega tožilca, bo vse v redu, sicer bodo izgubili velik del svoje samostojnosti.

A kljub temu odločitev državnotožilskega sveta ne bo enostavna. Minister za pravosodje Goran Klemenčič jim je namreč večkrat, nazadnje tudi prek nacionalne TV, sporočil, kaj pričakuje od njih oziroma jim sporočil, naj se zavedajo posledic svojih odločitev. »Če pa bi prišlo do tega, da bi državnotožilski svet generalnega državnega tožilca podprl, je na mestu razmislek o spremembi zakona,« pravi minister in dodaja, da v njegovem mandatu ne bodo spreminjali zakonov, da bi razreševali posameznike. Sprememba zakona bi veljala šele za naslednji mandat, Fišer pa bi vodenje tožilstva končal po redni poti. Vse lepo in prav? Ne. Zdi se namreč, da minister »samostojne« tožilce svari. Če ne boste razrešili svojega vodje, ga sicer tudi sam ne bom, boste pa izgubili bistven del svoje samostojnosti oziroma neodvisnosti od politike. Klemenčič pojasnjuje, da je predvsem izrazil pričakovanje, da bo državnotožilski svet v tej zadevi sprejel dobro utemeljeno in obrazloženo odločitev, in to čim prej. Glede napovedi o spremembi zakonodaje pa pojasnjuje, da gre za širšo reformo pravosodne zakonodaje, ki vsebuje tudi »razpravo o sistemskih spremembah načina imenovanja različnih gradnikov pravosodja«, saj naj bi bila ta »sedaj mestoma neprimerljiva in absurdna z vidika razmerij znotraj gradnikov pravosodja in v razmerju pravosodja do drugih vej oblasti«.

O tem, da bo treba spremeniti zakon, če Fišer ne bo odstopil ali ne bo razrešen, ne glede na to, da gre za malenkostne očitke, obstaja široko politično soglasje. To že dlje časa zagovarja tudi največja opozicijska stranka SDS. Tudi oni pritiskajo na tožilce. Še preden je državnotožilski svet sprejel dokončno odločitev, so sklicali izredno sejo državnega zbora. Njihov poslanec Vinko Gorenak pa je ob tem sporočil, da imajo v stranki že pripravljeno spremembo zakona, po kateri bi politika lahko spet samostojno imenovala in razreševala vodjo tožilstva.

Sporočilo združene vladne in opozicijske politike tožilcem je jasno. Če bodo v skladu s pričakovanji politike predlagali razrešitev generalnega državnega tožilca, bo vse v redu. Če pa ne bodo poslušali glasu politike, potem bodo izgubili velik del svoje samostojnosti, saj bo koalicija s podporo opozicije spremenila zakon tako, da bo o prvemu tožilcu spet in samostojno odločala politika. Tožilci oziroma državnotožilski svet pa bo imel zgolj še pristojnost, da izrazi neobvezujoče mnenje, torej nikakršno pristojnost glede najpomembnejšega vprašanja, razrešitve ali nerazrešitve prvega tožilca. Politika jim sporoča: lahko ostanete samostojni, če nas boste ubogali, sicer pa ne več.