Državljan Welles

Državljan Kane, ki je desetletja veljal za najboljši in največji film vseh časov, je zgodba o fantu, ki je hotel, da bi ga ljubil ves svet. Zgodba o fantu, ki se mu od moči, uspeha, slave in vpliva zavrti v glavi. Zgodba o fantu, ki si sam zgradi ječo, v kateri potem zbledi kot stara fotografija. Zgodba o fantu, ki je nad svetom tako razočaran, da si ustvari svojega. Zgodba o geniju, talentu, slavi in samouničenju. Državljan Kane bi bil lahko avtobiografija Orsona Wellesa, če ga Welles ne bi prodal kot biografijo medijskega tajkuna Williama Randolpha Hearsta.

Državljan Kane – tragedija, satira, detektivska zgodba, melodrama, saga, esej, politični pamflet, freudovski strip, avantgardni film, ki je le izkoristil kapacitete studijskega sistema, potovanje skozi čas, epos o staranju – je leta 1941 izgledal tako, kot da je 20 let pred časom. Bil je vizualno gostobeseden, nasičen, bujen, baročen, bohoten, natrpan, nesproščen, prenapet. Welles ni hotel razočarati z nobenim kadrom. Z vsakim kadrom je skušal upravičiti svojo »genialnost«. Vsak kader je halo efekt. Vsak kader ima dodano vrednost. Vsak kader, vsak prizor, vsaka sekvenca je vizualna bravura. Z vsakim kadrom je hotel odkriti Ameriko – in zapičiti zastavo.

Gledalca je hotel za vsako ceno pritegniti in ga potem držati v napetosti in pod pritiskom. Ni mu dal miru. Ni ga hotel izgubiti. Za nič na svetu. Zato ne preseneča, da je zgodba tako fragmentarna, tako razsekana in tako hiperaktivna, da je nekronološka in mozaično sestavljena, da je neke vrste puzzle, da ima več naratorjev, da nenehno spreminja zorni kot, da nenehno skače naprej in nazaj, da so rezi ostri, bombastični, da se začne brez najavne špice, da stavek pogosto začne ena, konča pa druga oseba, da si igralci stalno skačejo v besedo, da so razdalje med liki abnormalne, da interjerji izgledajo kot presečišča različnih prostorov, da so kompozicije tako intenzivne, da so že kar brezoblične. Welles ni hotel, da bi ljudje med filmom zaspali. Državljan Kane je kolekcija klimaksov – in vsak klimaks je le jemanje zaleta za naslednji klimaks.

Tako kot D. W. Griffith, ki je v Rojstvu naroda (1915) povzel vse trike, vrhunce, presežke in inovacije nemega filma, je tudi Welles v Državljanu Kanu povzel vse trike, vrhunce, presežke in inovacije zvočnega filma. Studio RKO, ki je film financiral, mu je skompiliral pravi filmski učbenik, ki ga je opremil s fotkami vseh tipov filmskih trikov, kotov in kadrov. Državljan Kane, ki izgleda kot state-of-the-art gledališka predstava o moči in možnostih filma in ki od leta 2012 ni več največji film vseh časov (zdaj je to Hitchcockova Vrtoglavica), je filmska banka, povzetek zgodovine filma do leta 1941.

Rimejk Državljana Kana je nemogoč, ker je šlo vanj preveč filmov – ker je povzetek mnogih filmov, iz katerih je Welles pobral vse tisto, kar je bilo v njih najboljšega, nadstandardnega, neklišejskega, artističnega, cinefilskega. Povzetka zgodovine filma ne moreš rimejkirati. In Welles se je tega zavedal.

Ko je bil star 18 mesecev, ga je pregledal dr. Bernstein in dahnil: Ta otrok je genialen! Še nikoli nisem videl tako izjemnega otroka! »Genij je bila prva beseda, ki sem jo slišal,« je rekel Welles.

Vse je delal, da ne bi imitiral Državljana Kana, obenem pa je tudi naslednjih 44 let – do svoje smrti leta 1985 – delal vse, da ne bi posnel boljšega filma. Vedno je našel izgovor, zakaj njegovi naslednji filmi niso bili Državljani Kani. Filme, ki jih je posnel za studie (Veličastni Ambersonovi, Tujec, Dama iz Šanghaja, Macbeth, Dotik zla), so mu premontirali in porezali, filme, ki jih je posnel v lastnem aranžmaju, pa je bodisi snemal nekaj let (Othello) ali pa jih ni nikoli končal (Don Kihot, Druga stran vetra, Globina, Sanjači, Magični šov). Raje jih ni končal, kot pa da ne bi izgledali kot Državljan Kane. Podobno velja za njegove studijske filme: raje je »svojeglavo« zbežal in jih prepustil studijskim mesarjem, kot pa da ne bi izgledali kot Državljan Kane. Vse je naredil, da bi lahko rekel: glejte, niso mi pustili, da bi posnel še enega Državljana Kana! Toda sam je vedel, da je Državljan Kane neponovljiv.

Kdor ni zabaven, odpade

Orson Welles je dal leta 1930 v revijo Billboard tale oglas:

»Orson Welles – karakterne vloge, negativci, mladostniki ali splošno. Tudi specialnosti, obvlada oder. Mlad, odličnega videza, hitro se uči. Zelo izkušen in sposoben. Angažma v Chicagu konča junija, išče angažma v gledališki skupini do konca sezone. Plača po dogovoru. Fotografije na zahtevo.«

Imel je šele 15 let.

Toda tedaj je imel za sabo že dolgo igralsko kariero. Pri treh je statiral v operi Samson in Dalila, kot Trouble blestel v operi Madame Butterfly, v neki štacuni pa – v promocijske namene – »igral« zajca. Pri desetih je že režiral predstavo Doktor Jekyll in gospod Hyde, v kateri je igral oba, Jekylla in Hyda, urejal in ilustriral glasilo Indianola Trail, v uprizoritvi Dickensove Božične pravljice pa igral skopuškega Scroogea, tako da ga je Madison Journal sportretiral pod naslovom: Ilustrator, igralec in poet pri desetih. Nenehno je režiral gledališke predstave, v katerih je igral vse od kralja Leara in Fausta do Jezusa Kristusa in device Marije. Pri štirinajstih je že pisal gledališko kolumno ter prepotoval Evropo in svet.

Rodil se je 6. maja 1915 v Kenoshi (Wisconsin). Oče – izumitelj, ki mu ni šlo – in mama – pianistka, ki ji ni šlo – sta ga krstila za Georga Orsona Wellesa, toda nihče ga ni klical George. Nikoli. Klicali so ga Orson. Kakih 18 mesecev. Potem so ga klicali le še genij. Wonder boy.

Ko je bil star 18 mesecev, ga je pregledal dr. Bernstein in dahnil: Ta otrok je genialen! Še nikoli nisem videl tako izjemnega otroka! »Genij je bila prva beseda, ki sem jo slišal,« je rekel Welles. Beseda je ostala. In se prijela.

Bernstein ga je začel takoj zasipati z vzgojnimi pripomočki – kupil mu je violino, dirigentsko palico, pribor za slikanje in kiparjenje, malo marionetno gledališče, pribor za gledališko maskiranje in škatlo s čarovniškimi triki. In ker mu je mama rekla, »da lahko otroke obravnavamo kot odrasle, dokler so zabavni, ko pa postanejo dolgočasni, jih takoj pošljemo v otroško sobo,« se je na vse kriplje trudil, da bi zabaval, šarmiral in zapeljeval. Zabaval je njo, njene prijatelje in prijateljice, vse. Non stop. V hipu, ko ne bo zabaven, bo odpadel. Za vsako ceno je hotel ugajati. Postal je mašina za zapeljevanje.

Ko so ga dali v javno šolo, mu ni šlo. Ni se vklopil. Morali so ga izpisati. Ni hotel biti otrok – hotel je ugajati. Pretvarjal se je, da je odrasel. In tudi vsi drugi so se pretvarjali, da je odrasel. Zabaval jih je, šarmiral, zapeljeval. Vedno je bil v središču, pod žarometi, slaven, zatopljen v vlogo hiperaktivnega zabavljača, šarmerja, zapeljivca, kreatorja, filozofa, artista, genija in šekspirjanca. Showman, ki je otroštvo izključil.

Da bi izgledal starejši, se je v gledaliških predstavah skrival za debelim make-upom in lažnimi nosovi. In ironično: na tekmovanju šolskih gledališč v Chicagu je žirija diskvalificirala predstavo Julij Cezar, v kateri je igral Marka Antonija in Kasija, češ da so v njej nastopili tudi odrasli, maskirani v otroke.

Ker tisti oglas, ki ga je objavil v reviji Billboard, ni prijel, je leto kasneje krenil na počitniško-umetniško vandranje po Irski, kjer naj bi slikal in kiparil ter pisal dnevnik, ki naj bi ga kasneje izdal v obliki knjige, en passant pa se je oglasil v dublinskem gledališču Gate, kjer je pojasnil, da je znani ameriški igralec, da je pravkar končal sezono v uglednem gledališču Guild, da išče poletni angažma – in da je star 18 let. Nasedli so. Dobil je vlogo, zasenčil ostale, požel ovacije, recenzijo pa je objavil celo New York Times, ki je prav tako nasedel temu, da je star 18 let in da je igral v gledališču Guild. Ni se več oziral.

Ko mu ni šlo, je veliko pil, veliko fukal in veliko jedel, goltal, žrl. Če je bilo treba, je kričal ali pa koga pljunil. Vaje so trajale do zore. Hotel je ovacije, občudovanje, glorijo. Hotel je šokirati.

V neki radijski seriji je nastopal kot »Gospod Orson Welles, mednarodno priznani igralec«, trdil, da ga je čarovniških trikov pri petih učil sam Harry Houdini, v Maroku z marakeškim pašo debatiral o umetnosti, v revijah objavljal detektivske zgodbe, v Španiji pa nastopal kot matador z imenom »The American«. Če seveda verjamete.

Tržil se je z miti in »genialnostjo«, kar pa je ustrezalo gledališkim in radijskim producentom, ki so lahko svoje šove tržili z genijem, zato se je leta 1934 prebil na Broadway. Vse več je režiral, običajno nastopil v več vlogah (v Hamletu je bil Klavdij in očetov duh), se skrivaj poročil z Virginio Nicolson, punco iz ugledne chicaške družine. Vedel je, kaj hoče: publiciteto.

Ko mu ni šlo, je veliko pil, veliko fukal in veliko jedel, goltal, žrl. Enormno, brez dna – dva zrezka, dve porciji pečenega krompirja, cel ananas in trojna porcija sladoleda. Pistacije. In seveda – steklenica viskija.

Če je bilo treba, je kričal ali pa koga pljunil. Vaje so trajale do zore. Hotel je do konca. Hotel je ovacije, občudovanje, glorijo. Hotel je šokirati. V Harlemu je režiral Macbetha, v katerem so igrali sami črnci, Macbetha pa je igral Jack Carter, kronični pijanec, morilec, gangster in lastnik bordela – vsaj tako je rekel Orson. Logično: »Vsi, ki so prišli na premiero, so rekli, da je bila to največja premiera v zgodovini Harlema, če ne kar sveta!«

Ko je postavil Doktorja Fausta, je oder s posebno osvetljavo, črnim žametom in skrivnimi izhodi spremenil v magično škatlo, v kateri so igralci čudežno izginjali in se pojavljali, kar je bilo tako izvirno, da so ga častili kot Boga. »Počutil sem se, kot da sem prišel na svoj rojstni dan.« Kdor ne zabava, izgine.

Ko je vlada izvedbo levičarske, agitpropovske opere Zibelka se bo zazibala, ki je opevala sindikalni boj v jeklarski industriji, prepovedala na zvezni lokaciji, je našel dvorano, ki ni bila v zvezni lasti – in ko so potem sindikati igralcem prepovedali stopiti na oder, jih je posadil med publiko, kjer so peli in recitirali, na povsem praznem odru pa je pustil le pianista. Javni polemiki ni bilo ne konca ne kraja, opera je postala hit, Welles je bil povsod.

Faust ni le ustvaril sveta, ampak je izklopil Boga in vklopil Wellesa.

Opero je odpeljal tudi na turnejo v jeklarske, proletarske regije, celo v lunapark, v delavski knjigarni je predaval o »Kulturi in ljudski fronti« ter »Gledališču in ljudski fronti«. Levičarji so mu prišli zelo prav: levičarji so pač trdili, da mora biti umetnost namenjena ljudskim množicam. In Orson se je s tem absolutno strinjal: tam, kjer so bile množice, tam je bil on. Vedel je, da ima glas, ki lahko z milozvočnimi kadencami, metronomskimi pavzami in brezhibnimi intonacijami pritegne in vodi, fascinira in hipnotizira.

Šikanirali so ga na vsakem koraku, namigovali, da je komunist, mu v hotelsko sobo podtaknili 14-letnico, a se ni ujel, J. Edgar Hoover, razvpiti direktor FBI-ja, pa je oznanil, da »ogroža notranjo varnost«.

Leta 1937 je ustanovil gledališče Mercury, Julija Cezarja postavil v čas fašistoidne demagogije, vzpona novih diktatorjev in političnih atentatov (oder je osvetlil tako, kot je bil osvetljen Nürnberg med nacističnimi bakladami), nizal hite, elektril množice, kuril medije, prišel na naslovnico revije Time. »Welles se na nebu počuti kot doma, kajti nebo je edina meja njegovih ambicij.« Ko je bilo sezone konec, je veljal za gledališkega Boga.

Radijski Bog je postal 30. oktobra 1938, ko je z radijsko igro Vojna svetov Američane prepričal, da so se v New Jerseyju res izkrcali Marsovci. »Gospe in gospodje, prekinjamo program ... šokantne novice ... na Marsu so opazili čudne, hidrogenske eksplozije ... Zemlji se z veliko hitrostjo približuje orjaški žareči leteči predmet ... pristal je pri Grovers Millu ... iz vesoljske ladje stopajo srhljive, neopisljive, zlovešče kreature ... scvrli so ljudi, ki so jih prišli gledat, tudi policaje ... povsod ležijo ožgana, neprepoznavna trupla ... Marsovci prihajajo ... ljudje zapuščajo mesto ... to je konec ... iz mesta se vali dim ... ljudje padajo v Vzhodno reko – kot podgane!«

Da mu je nateg uspel, ne preseneča: to je bil pač čas, ko so ljudje slepo verjeli medijem, radiu še toliko bolj, zato so se pognali v panični dir. Škoda: nekaj zlomljenih nog in spontanih splavov. Orson je premaknil množice. To je bilo boljše od seksa, boljše od viskija, boljše od sladoleda. Zato je sklenil, da množice še bolj premakne. Dobro je vedel, kaj se zgodi s tistim, ki množic ne premakne.

Pogodba stoletja

20. julija 1939 se je izkrcal v Hollywoodu, novem imperiju, absolutni monarhiji, ki je svetu pošiljala le še svoje slike. Hej, tisti, ki niste tu, zamujate! Ko se je Welles izkrcal v Hollywoodu, se je obnašal kot novi voditelj množic: nastanil se je v palači na Rockingham Drivu. Imel je bazen, služkinje, butlerja in dve slavni sosedi, Shirley Temple in Greto Garbo. Na ogled je povabil tudi novinarje.

Mesec kasneje je s studiem RKO podpisal filmsko pogodbo stoletja. Film naj bi režiral, produciral in zanj napisal scenarij, v njem pa naj bi tudi igral, dobil naj bi sto tisoč dolarjev in 20 odstotkov od dobička, lahko bo uporabil svojo igralsko ekipo (Mercury Theatre), imel bo vso kreativno svobodo, lahko bo posnel, kar bo hotel. Imel bo prvo in zadnjo besedo. Take pogodbe ni imel nihče. Nič, RKO ga je hotel tržiti kot genija, kot čudežnega dečka, ki obvlada vse.

Hollywood ga je v trenutku zasovražil. Popolno kreativno svobodo je dobil fant, ki ni do tedaj posnel še nobenega filma! Za filmskega genija razglašajo tipa, ki nima nič s filmom! Nikomur se ni klanjal. Nikomur ni laskal. Nosil je brado in kadil pipo. Prišel se je igrat v našo hišo! Ko je v svoji vili priredil party, ni prišel skoraj nihče. Vsi so ga prezirali. Star je bil šele 24 let. Bil je nevaren.

Šel je proti toku, proti tradiciji, proti klišejem in proti avtoriteti – in v tem je brezmejno užival. Ko so mu razkazovali studio RKO, je dahnil: »To je največji električni vlak, kar jih je kdaj imel kak otrok.« Hotel je biti kontroverzen in senzacionalen, pa naj stane, kar hoče. Če si kontroverzen in senzacionalen, si v središču pozornosti. Orson ni hotel biti drugje. Niti ni znal biti drugje. Senca ni bila zanj.

Zato ni potreboval le filma, ampak film in pol, film, ki bo več kot film, film, ki bo Dogodek, film, o katerem se bo govorilo, film, ki bo naredil teater, film, ki bo šokiral in generiral trače. Zato je Welles, medijski zvezdnik, ki je hotel biti povsod, sklenil, da bo posnel film o Williamu Randolphu Hearstu, medijskem tajkunu, ki je hotel biti povsod. To bo škandal! By Orson Welles. To se bo govorilo!

Ko se je razvedelo, da bo Državljan Kane film o Hearstu, so holivudski filmarji Wellesa še bolj zasovražili, saj mu je bilo očitno dovoljeno vse – lahko je smešil Hearsta! Še huje: širni Ameriki je lahko razkril, da ima Hearst tajno romanco z igralko Marion Davies, da živita v dvorcu San Simeon in da njene genitalije ljubkovalno imenuje Rosebud! Tega drugi niso smeli.

Hearst je ponorel. Njegovi časopisi so tedne in tedne ubijali Državljana Kana, grozili z »eno izmed najlepših tožb v zgodovini« in vreščali: »Gospod Hearst pravi – če hočete privatna življenja, vam bo dal privatna življenja!« Kar je bilo svarilo holivudskim šefom: če boste vi v filmu razkrili Hearstovo privatno življenje, bo Hearst v svojih časopisih in revijah razkril vaša privatna življenja.

Wellesa so začeli zasledovati Hearstovi fotografi in ga skušali zasačiti pri kaki pikantni indiskretnosti, medtem ko so se Hearstovi časopisi spraševali: Kako to, da Orson Welles ni v vojski? Mar noče služiti domovini? Šikanirali so ga na vsakem koraku, namigovali, da je komunist in da prešuštvuje z Dolores Del Rio, mu v hotelsko sobo podtaknili 14-letnico, a se ni ujel, J. Edgar Hoover, razvpiti direktor FBI-ja, pa je oznanil, da »ogroža notranjo varnost« in da je Državljan Kane le nadaljevanje »prizadevanj komunistične partije, da bi diskreditirala Hearsta, njenega največjega nasprotnika«.

Ko so Hearstovi časopisi začeli »raziskovati«, zakaj v Hollywoodu dela toliko levičarjev, toliko Judov in toliko tujcev, in ko je Hearst zagrozil, da njegovi časopisi ne bodo več objavljali reklam za holivudske filme, so se holivudski šefi tako prestrašili, da so zbrali 842 tisoč dolarjev in jih ponudili studiu RKO – v zameno za sežig negativa in vseh kopij Državljana Kana.

Ko so tehtali, ali naj ga sežgejo ali ne, so pripravili še posebno projekcijo za Joeja Breena, glavnega holivudskega cenzorja, sicer zelo pobožnega katoličana. Vse je bilo zdaj odvisno od Breena – če bi po ogledu sklenil, da ga je treba sežgati, bi ga sežgali. Toda na projekciji je bil tudi Welles, ki je iz taktičnih razlogov s sabo prinesel rožni venec. In ko je bilo filma konec, je vstal in se naredil, kot da mu je rožni venec iz žepa padel na tla – naravnost pred Breena. Orson je dahnil le: »Oh, oprostite!« Nato je rožni venec nežno pobral in ga previdno vtaknil nazaj v žep. Joe Breen, strastni vernik, se je raznežil – in filmu prižgal zeleno luč. Kot je rekel Welles: »Če tega ne bi storil, ne bi bilo Državljana Kana.«

Welles ni le posnel najboljšega filma vseh časov – ne, izumil ga je! Bil je namreč prvi, ki je hotel zavestno, naklepno in načrtno posneti najboljši film vseh časov.

Največja zgodba vseh časov

Nazadnje so Državljana Kana spustili le v nekaj kinodvoran, ki so bile v lasti studiev Warner in RKO, kar pa je bilo premalo, da bi postal hit, toda dobil je devet oskarjevskih nominacij. Welles je bil nominiran v štirih kategorijah (za film, režijo, glavno moško vlogo in scenarij), kar je bil seveda rekord, toda dobil je le enega oskarja – za scenarij. Pa še tedaj je bilo v dvorani slišati: Buuuu! Prepozno.

Orson Welles je itak slavil. Ustvaril je natanko to, kar je hotel: Dogodek, film in pol, film, o katerem so vsi govorili. Še več: kritike je čarodejno prepričal, da je posnel največji film vseh časov. Ali bolje rečeno: zaigral je mučenika, ki mu skušajo ubiti film, s čimer je ustvaril vtis, da je le od kritikov odvisno, ali bo njegov film preživel. In ker je tako spretno ustvarjal vtis, da film visi na nitki, so morali kritiki res fanatično agitirati in zelo pretiravati, da bi ga ohranili pri življenju. Z eno besedo: če so ga hoteli rešiti, so ga morali razglasiti za največji film vseh časov.

In res, revija Time je pisala, da hoče Hollywood »uničiti svojo največjo kreacijo. Državljan Kane je najsenzacionalnejši produkt ameriške filmske industrije. To je umetnina, ki so jo zreli ljudje ustvarili za zrele ljudi.« V reviji Newsweek je John O’Hara napisal, da je »videl najboljši film, kar jih je kdaj videl,« in »najboljšega igralca v zgodovini«. Life: »Državljan Kane je odprl toliko novih kanalov, da ga bomo raziskovali še pet let.« PM: »Ko ga boste videli, boste imeli občutek, da niste videli še nobenega filma – še noben film ni tako zgrabil.« Esquire: »Welles je Hollywoodu pokazal, kako se delajo filmi.« Cue: »To je tako, kot bi šli na Broadway in za Paramountovo stavbo zagledali Niagarske slapove, Matterhorn nad Bryantovim parkom ali pa Veliki kanjon pod Times Squarom.« Hollywood Reporter: »Nekaj korakov pred vsemi do sedaj posnetimi filmi.« Times: »Kritiki so Državljana Kana enoglasno izbrali za enega izmed največjih filmov vseh časov, če ne celo za največjega.«

Ergo: kritiki so ga napihovali, da bi ja prišel v kino. Že leta 1941 so ga torej razglasili za največji film vseh časov! Že leta 1941 so ga beatificirali! Še preden je sploh prišel v kino! Hoteli so mu pomagati, kar je bilo glede na okoliščine razumljivo. Welles je bil briljanten režiser in igralec – vedel je, kdaj mora odigrati mučenika. Imel je odličen občutek za timing.

Welles ni le posnel najboljšega filma vseh časov – ne, izumil ga je! Najboljši film vseh časov je njegova največja inovacija. Bil je namreč prvi, ki je hotel zavestno, naklepno in načrtno posneti najboljši film vseh časov. Prvi, ki je tako razmišljal. Prvi, ki je hotel premagati ostale filme. Nihče se ni tako trudil, da bi naredil najboljši film vseh časov.

Orson Welles – dramatik, pesnik, ilustrator, pisec radijskih iger, svetovni popotnik, pisec detektivskih zgodb, bikoborec, avtor šekspirjanskih učbenikov, narator dokumentarcev, risank in heavy metal albumov, impersonator, ventrilokvist, čarodej, fantazist, fascinator, debater, pisatelj, literarni lik, parodist, lisjak, pamfletist, govornik, kolumnist, predavatelj, mož fatalne Rite Hayworth, davčni ubežnik, vagabund, Titov prijatelj, najmlajši has been – je kasneje pristal v trapastih filmih, v katerih je igral karizmatične, despotske, megalomanske, zavaljene, kajnovske like (Cesare Borgia, Cagliostro, kan, kralj Savel ipd.), groteskne karikature Charlesa Fosterja Kana in samega sebe.

Svojo prihodnost je porabil, toda kamorkoli je šel, je igral genija, zato ne preseneča, da mu je neki producent ponujal nastop v kvizu, ki bi bil prirejen – Orson bi vnaprej dobil vse odgovore, kar bi potrdilo, da je genij. Kdo je bil Orson Welles, vedo le liki, ki jih je igral. Orson Welles so zgodbe, ki si jih pripovedujemo o Orsonu Wellesu. Le kdo bi lahko tekmoval z njim?

Državljan Kane ni le Državljan Kane, ampak tudi vse tisto, kar je Welles postal: padli zvezdnik, velik, nadarjen in avtodestruktiven kot 20. stoletje, zgrožen ob spoznanju, da vsi skupaj sedimo v prazni dvorani, ko se enkrat prižgejo luči.

Cikel filmov:
Orson Welles – ob 100. obletnici rojstva
Kdaj in kje: ob petkih na TV Slovenija 2 (filmski termin Kinoteka)
Kaj: Državljan Kane (22. maja 2015), dokumentarni film Orson Welles: Igra svetlobe in senc + Veličastni Ambersonovi (29. maja 2015), Tretji človek (5. junija 2015), Dotik zla (12. junija 2015)