Vrednost Picassove slike posledica globalne neenakosti

Pred dnevi je bila Picassova slika na dražbi prodana za 157 milijonov evrov. Leta 1997 je bila prodana za zgolj 28 milijonov evrov. Kako razložiti astronomski vzpon cen za umetnine v zadnjem času? Enostavno, z razdelitvijo globalnega bogastva oziroma naraščajočo neenakostjo.

Kot piše Neil Irwin v New York Timesu, gre za enostavno matematiko: ponudba Picassovih slik ali Giacomettijevih kupov je fiksna. Število ljudi z željo in denarjem za kupovanje drage umetnosti pa zahvaljujoč razdelitvi globalnega bogastva narašča. 

Razlog za čedalje večjo neenakost se skriva v vzorcu rasti prihodkov najbogatejših. Prihodki partnerjev odvetniških družb, ki so v zgornjem enem dostotku zaslužkarjev, so se hitreje povečali kot recimo prihodki uspešnih zobozdravnikov, ki so v zgornjih desetih odstotkih lestvice. Podobno se dogaja pri direktorjih velikih podjetij, ki so v samem vrhu, in sestavljajo 0,1 odstotka najbogatejših – njihovi prihodki so rasli še hitreje kot prihodki odvetnikov. Upravitelji skladov tveganega kapitala, 0,01 odstotka najbogatejših, so z rastjo prihodkov še prehiteli direktorje.

Tako se je število ljudi, ki si lahko privošči plačati 179 milijonov dolarjev (okrog 157 milijonov evrov) za Picassa za več kot štirikrat povečalo, odkar je bila slika zadnjič na trgu, ko je bila prodana za 31,9 milijona dolarjev (28 milijonov evrov) oziroma, če upoštevamo inflacijo, za 46,7 milijona dolarjev (41 milijonov evrov). Takrat je bilo enostavno manj bogatašev, ki bi dražili drug proti drugemu in ceno dvignili na letošnjo raven.

Več ljudi z več denarja, ki kupujejo bolj ali manj fiksno ponudbo nečesa, lahko povzroči samo eno – dvig cene. Ta teden je šlo za umetnost, enaka dinamika pa velja za nepremičnine v Londonu ali steklenico vina letnik 1982.