Staš Zgonik

22. 5. 2015  |  Mladina 21  |  Družba

Evtanazija evtanazije

Razprava, ki jo je spodbudil primer zdravnika Ivana Radana, ne bi smela zamreti zaradi obtožb o njegovih domnevnih zločinih

Osumljeni zdravnik Ivan Radan

Osumljeni zdravnik Ivan Radan
© Ekskluzivno Jaka Gasar, Dnevnik

Ko je v začetku leta odjeknila novica, da na Nevrološki kliniki ljubljanskega Kliničnega centra preiskujejo domnevni primer evtanazije na intenzivnem oddelku, je razprava o evtanaziji, ki jo je državna komisija za medicinsko etiko dolga leta uspešno zatirala, končno spet zaživela.

Nekateri zdravniki so se opogumili in izrekli podporo razpravi o tej temi, direktor Kliničnega centra se je zavzel za ureditev področja, še celo ministrica za zdravje se je sramežljivo zavzela za spremembe. Za nekaj dni se je evtanazija osvobodila tabuja.

Ko pa se je izkazalo, da pri Ivanu Radanu ne gre za usmiljenega zdravnika, temveč očitno za domnevnega zločinca, kot kažejo najnovejši izsledki policijske preiskave, pa morda celo za večkratnega morilca, je razprava potihnila.

In problematike evtanazije si vsaj nadaljnjih deset let spet nihče ne bo upal omenjati. Njeni nasprotniki bodo lahko vsak argument potolkli z imenom in priimkom – Ivan Radan. Podobno kot so v Združenih državah Amerike v zadnjem desetletju vsako nasprotovanje povečanemu nadzoru in oboroževanju lahko zavrnili z datumom – 11. september 2001.

Nasprotniki evtanazije jo pogosto odpravijo s trditvijo, češ da gre pri njej za »lažni humanizem«. A pri tem gre za lažno moralo. »Dokler človek sam ne trpi, si ne more predstavljati, kaj je trpljenje. Dokler si sam ne rečeš ’raje umrem, kot da še trpim’, toliko časa ne moreš soditi, kaj je prav v takem primeru,« je pred časom za Mladino dejal upokojeni kirurg dr. Eldar Gadžijev.

»Ko zdravnikovo osnovno poslanstvo, zdravljenje po njegovih najboljših močeh, ni več mogoče, ga lahko bolnik prosi, naj mu po najboljših močeh pomaga tako, da mu pomaga umreti,« je nizozemsko logiko pojasnila Bregje Onwuteaka Philipsen, strokovnjakinja za ukrepanje ob koncu življenja z amsterdamskega Inštituta za raziskave v zdravstvu in negi.

Primer na Nevrološki kliniki nima popolnoma nič opraviti z evtanazijo. Če bi bila ta uzakonjena, se taki primeri ne bi dogajali nič pogosteje.

»Zlorabe se dogajajo povsod in so del življenja. Tudi v tem primeru bi se verjetno kak-

šna zgodila. Ne sme pa biti to vzrok, da imamo do zadeve apriorno odklonilen odnos,« je dejal dr. Gadžijev. »Človek se ne more odločiti, ali se bo rodil. Pogosto ne more vplivati na to, kako bo živel. Lahko bi vplival vsaj na to, kako bo dostojno umrl.«

Evtanazija bi morala biti človekova pravica. Zadnja človekova pravica.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.