Partija SMC

V stranki Mira Cerarja (SMC) so se minuli teden domislili zanimivega načina, kako pod svoj politični nadzor pripeljati širši javni sektor. Na spletni strani stranke so objavili obvestilo o javnih razpisih za svete javnih zavodov – v konkretnem primeru je šlo za Slovenija Transplant, bolnišnice v Celju, Trbovljah, Izoli, Zavod za transfuzijsko medicino in zdravstveni dom za študente – s pripisom, naj prijavitelji o prijavi obvestijo tudi stranko.

Verjetno ni skrivnost, zakaj. V stranki pojasnjujejo, da je bilo obvestilo o javnih razpisih »namenjeno članicam in članom SMC, simpatizerjem stranke in tudi vsem drugim naročnikom naših e-novic«, prošnja za obvestilo stranki pa zgolj »povratni informaciji. Saj nas preprosto zanima, na katerih področjih so naši člani aktivni.« A ker ni ravno razumljivo, zakaj želijo v stranki obdelovati statistične podatke o aktivnosti članov, je verjetnejša klasična politična razlaga. In sicer, da želijo tako »svojim« pomagati do položajev.

Politična odgovornost seveda je pomembna, a se mora nekje končati. Zato je politično kadrovanje v Sloveniji legalizirano le za najvišje, funkcionarske položaje in deloma tudi za vodilne položaje v državni upravi. Ne pa drugje. V svetih zdravstvenih zavodov na primer vodi k neprimerni politizaciji. Če smo cinični, celo do tega, da si pacient – simpatizer Združene levice – ne bo želel, da ga operira zdravnik – simpatizer stranke Mira Cerarja. Verjetno so se napake v stranki zavedeli, saj so po objavi v medijih obvestilo umaknili s spletnih strani.

Res pa je, da je bila še pred nekaj leti takšna praksa popolnoma sprejemljiva. Še pred dvema letoma je koalicija pod vodstvom Janeza Janše v najpomembnejši nadzorni organ Univerzitetnega kliničnega centra (UKC), v svet UKC, imenovala upokojenega družinskega zdravnika Franca Cukjatija (SDS), podjetnico Darjo Galun iz ptujske SLS in ptujskega svetnika Boštjana Kolariča (SDS).

A v SDS, kjer imajo s političnim kadrovanjem več izkušenj, kandidatov seveda niso iskali prek spleta.