Fašisti tretjega tisočletja

Pripadniki italijanskega neofašističnega gibanja CasaPound so v soboto, 23. maja, korakali skozi deževno in sivo Gorico. Postrojeni in z dvignjenimi zastavami. Ni jih bilo malo. CasaPound je, po datumu nastanka sodeč, mlado gibanje. Njegovi člani so se oklicali za »fašiste tretjega tisočletja«, a v sebi nosijo marsikaj z začetka 20. stoletja.

Gibanje CasaPound je nastalo leta 2003 ob zasedbi državne stavbe v multikulturni rimski četrti. V stavbi se je naselilo nekaj družin in je hitro postala (simbolno) središče novega desničarskega gibanja. Kmalu so sledile še druge zasedbe, ki so vse bolj posnemale funkcijo levičarskih skvotov in socialnih centrov. Na spletni strani gibanja CasaPound so zapisali, da je reakcionarni stereotip o skvotiranju kot levičarskem fenomenu dokončno padel. Dobili smo zasedbe »pod nacionalno in ne rdečo zastavo«, kakor se je kasneje izrazil Gianluca Iannone, vodja gibanja CasaPound.

Za nastanek in uspeh gibanja je zelo pomembna glasbena in subkulturna scena, ki se je oblikovala okrog glasbene skupine ZetaZeroAlfa (ZZA) – Gianluca Iannone, karizmatični vodja gibanja, je njen pevec. Subkulturna scena okrog ZZA je bila ključni dejavnik pri širjenju gibanja in povezavi subkulturnega uporništva z resnejšim ideološkim političnim aktivizmom. Iannone je bil nekaj časa v predsedstvu neofašistične stranke Movimento Sociale – Fiamma Tricolore in je leta 2008 nastopil kot njen kandidat na volitvah. Nato je počilo, Iannone in CasaPound sta bila zaradi spora v zvezi z vodenjem stranke izključena. Enaka usoda je doletela Blocco Studentesco, zdaj študentski del gibanja CasaPound. Zastave gibanja Blocco Studentesco so prav tako vihrale v Gorici.

Predstavniki novih fašističnih gibanj intervenirajo tudi na polje levice. Hugo Chavez in Che Guevara sta za fašiste tretjega tisočletja povsem uporabna, ker imajo seveda nanju svoj pogled.

Mitja Velikonja zapiše, da ločimo med modernim in postmodernim fašizmom, pri čemer je prvi ideološko ozko profiliran, drugi pa »se predstavlja kot ’nadideološki’, ’inkluziven’ in goji navidezno sprejemljivejšo dikcijo«. Meja med modernim in postmodernim fašizmom, če uporabimo ta izraza, je lahko in tudi je pogosto zelo prehodna. CasaPound s svojo simboliko, skvoti, glasbeno sceno pade v bazen postmodernega fašizma, a hkrati z eno nogo stoji na terenu tega, kar Velikonja označi za moderni fašizem. Ima se za fašistično gibanje, njegovi člani se razglašajo za fašiste in so na to tudi (zelo) ponosni.

Čeprav ideologija in filozofija gibanja CasaPound temelji na idejah skrajno desničarskih avtorjev, kot je na primer Julius Evola, in celo na tradicionalnih osebnostih fašizma, kot je Benito Mussolini, pa gibanje tudi na tej ravni skuša intervenirati na polje levice. Hugo Chavez in Che Guevara sta za fašiste tretjega tisočletja povsem uporabna, ker imajo nanju seveda svoj pogled. Podobno sicer velja tudi za kulturno sfero. Filmski in risani (anti)junaki so več kot dobrodošli, da se približate mladini in tako polnite svoje vrste.

Za razumevanje vzpona gibanja CasaPound je morda ključno to, čemur Guido Cal-

diron, poznavalec italijanske (skrajne) desnice, pravi pluralna desnica. Gre za fenomen, ki je v devetdesetih letih in novem tisočletju različnim desničarskim kulturam omogočil, da nastopijo pod isto streho. Vse skupaj se je zgodilo na dveh ravneh, politični in kulturni. Politično raven pooseblja sam Berlusconi, ki je povezal različne struje znotraj desnice. Na kulturni ravni je desnica nastopila kot »interpret strahu« – javna razprava se je osredotočila na vprašanja identitete in skupnosti. Znotraj fenomena pluralne desnice je gibanje CasaPound dobilo svoje mesto. Sprejelo je povezovanje in si s tem zagotovilo neko stopnjo legitimnosti in možnost odločanja. Hkrati je (nezavedno?) privolilo v to, da je obdržalo status marginalnega v tej povezavi. Na lokalni ravni so povezave med desnico in skrajno desnico postale veliko močnejše, kot bi bile brez fenomena pluralne desnice – predstavniki skrajnih desničarskih skupin so tako na primer dobili možnost kandidirati na listah ali v koaliciji z Berlusconijevo stranko in/ali Severno ligo. Korist je (bila) obojestranska.

CasaPound ni nekaj, kar je padlo z neba, je gibanje, ki je izšlo iz najtrših krogov italijanskega neofašizma. Iannone je bil član podmladka neofašistične stranke MSI (Italijansko socialno gibanje), zunajparlamentarnih neofašističnih organizacij in Fiamme Tricolore, ene od naslednic MSI. Povezave segajo vse do nekdanjih akterjev »črnega terorizma« iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Številni protagonisti takratnih dogodkov so še vedno aktivni v (skrajno) desničarskih krogih.

Iannone in druščina so si nadeli ime po ameriškem poetu in podporniku fašizma Ezri Poundu. Za (kvazi?) antisistemsko držo in tretjim tisočletjem se skrivajo najtemnejši obrazi fašizma. Skrajni nacionalizem in ulično nasilje. CasaPound je med aktivnejšimi neofašističnimi igralci v verbalnih in fizičnih spopadih z levičarskimi nasprotniki na italijanskih ulicah. Črni oblaki so se nad gibanje za kratek čas zgrnili leta 2011, ko je simpatizer gibanja Gianluca Casseri med rasističnim pohodom do smrti ustrelil dva in ranil več Senegalcev, nato pa sodil še sebi. Gibanje je vse skupaj preživelo tako rekoč nedotaknjeno.

Meja med modernim in postmodernim fašizmom, če uporabimo ta izraza, je lahko in tudi je pogosto zelo prehodna.

Gibanje CasaPound zelo dobro razume današnje (politične) razmere. Prilagodilo se je, vizualno spremenilo, a ostaja zavezano ciljem iz prejšnjega stoletja. »Smo mussolinijevci ...« je v kamero za Corriere della Sera mirno dejal Iannone na februarskem shodu Severne lige in gibanja CasaPound v Rimu. Fašisti tretjega tisočletja se odlično znajdejo v svetu, ki ga ustvarja mainstreamovska desnica, in so ohranili zveze v državnih varnostnih službah, kar je značilno za večino neofašističnih skupin v preteklosti in sedanjosti. So v prvih vrstah, ko je treba opozoriti na migrantsko »problematiko« ali zakuhati kak eksces proti študentskim in družbenim gibanjem. Njihovi interesi se pogosto ujemajo z interesi etabliranih političnih sil.

Na parlamentarnih volitvah leta 2013 je gibanje nastopilo s samostojno listo, neuspešno. Dobilo je 47.911 ali 0,14 odstotka glasov. Za letošnje lokalne volitve se je povezalo s Severno ligo, ki se iz regionalne vse bolj spreminja v nacionalno stranko. Za to priložnosti je ustanovilo novo (pod)organizacijo – Sovranità ali Suverenost. Njeno glavno ime je govorec iz Gorice, Simone Di Stefano. CasaPound ga načrtno vse bolj postavlja v ospredje. Matteo Salvini, vodja Severne lige, pa je z novo platformo Noi con Salvini začel osvajati tudi osrednjo in južno Italijo. Da desničarska Severna liga ne izhaja iz tradicije fašizma, ne pomeni, da na njej ni nič fašističnega.