»Papež Frančišek je postavil človeka pred doktrine«

Italijanski filozof Umberto Galimberti (1942), nekdanji profesor na beneški univerzi Ca’Foscari, je napisal štirideset knjig iz psihoanalize, religiologije in kulturne antropologije. V samem osrčju njegovega dela je raziskovanje človeka v vseh njegovih, slabih in dobrih, razsežnostih. V slovenščino sta prevedeni knjigi Grozljivi gost: Nihilizem in mladi (2009) in Miti našega časa (2011).
Z Galimbertijem, ki je minuli petek predaval v Cankarjevem domu, smo se pogovarjali o mitih, ki usmerjajo življenje sodobnega posameznika, o nihilizmu med mladimi, o papežu Frančišku, o sodobni Italiji, o zagatah Grčije in drugih južnoevropskih držav ter o Evropski uniji.

Pred nekaj leti ste v knjigi Miti našega časa opisali mite, ki posameznikom v sodobnih družbah onemogočajo, da bi zaživeli v skladu z emancipatornimi ideali razsvetljenstva. Kateri miti najbolj hromijo človeštvo, da ne zmore udejanjiti boljšega in pravičnejšega sveta? Zakaj svet ne gre po poti resničnega napredka?

Prave poti ne najdemo, ker je denar postal simbolični in dejanski generator vseh vrednot. In tudi zato ne, ker živimo v času tehnologije, ki je zaznamovana z najvišjo stopnjo racionalnosti doslej. Nekoč smo imeli ogromne telefonske aparate, ki pa so imeli eno samo funkcijo. Danes so to majhni aparati s številnimi funkcijami. Bistvo takšne tehnologije je v doseganju želenih ciljev z najmanjšo mogočo porabo sredstev. Vse, kar je zunaj tega, torej zunaj vrednot učinkovitosti, racionalnosti in produktivnosti, ni zanimivo za sodobno, na tehnologiji razvijajočo se družbo. Zaradi tega so čustva zreducirana le na zasebno življenje. In v takšnih razmerah ni prostora za solidarnost, pri delu in v družbi nismo več tovariši, kolegi, ampak le še tekmeci. V službah smo dolžni uresničevati cilje podjetja, urada ali druge ustanove, prostora za individualnost ni več. Tudi pojmovanje odgovornosti je zreducirano le na izvajanje navodil, zato smo odgovorni zgolj nadrejenim, ne pa tudi ljudem, ki delajo z nami.