Ice-T: Izvirni gangster

Ice-T bi lahko bil lik v kakšnem stripu. Zelo mlad je šel v vojsko, ko se je vrnil, je ropal zlatarne in bil zvodnik. Potem je začel o teh nečednih poslih skladati rime, dodal je nekaj ulične mitologije in domišljije. In tako postal eden od pionirjev zloglasnega stila gangsta rapa, ki je z njim in s skupino N.W.A. na zgražanje večine staršev udaril po ZDA konec osemdesetih let.

Ker je postal izjemno priljubljen raper, je kmalu, že na začetku devetdesetih let, poskrbel za nov direndaj: sestavil je hard core skupino Body Count in posnel ploščo Cop Killer. Sledila je eksplozija, dvignile so se policijske organizacije, lobiji, moralisti. Pritisk je bil ogromen. Ice je nato vse manj rapal in vse več igral. V filmih. Potem v nanizankah in resničnostnih šovih. Zdaj že petnajst let igra detektiva Odafina Tutuolo v priljubljeni seriji Zakon in red: Oddelek za žrtve (Law & Order: Special Victims Unit).

Četudi samostojnega raperskega albuma ni posnel že od leta 2006, s skupino Body Count plošče še zmeraj snema. Zelo počasi, a konsistentno. Zadnjo, Manslaughter, so posneli lani, zdaj pa jo predstavljajo na evropski turneji, v okviru katere se bodo 7. junija ustavili tudi pri nas, v ljubljanskih Križankah.

Pri nas vas zadnja leta najbolj poznamo po nanizanki Zakon in red. Se je boste po poldrugem desetletju že počasi naveličali ali pa v vlogi detektiva še vedno uživate?

Še zmeraj rad snemam to nanizanko. S tem projektom sem dobil priložnost, da se naučim igrati. In ko si tako dolgo pri enem projektu, lahko zares zagrizeš v umetnost igranja. Uživam v igranju, tako kot uživam v ustvarjanju glasbe.

Resnično dobra akcijska fikcija zmore govoriti tudi o resničnosti. Je ta serija takšna, je odblesk resničnega dogajanja na ulicah New Yorka?

Nanizanka je avtentična, kolikor je pač lahko. Zelo težko je rešiti zločin v štiridesetih minutah. Ker je to nanizanka o spolnih zločinih, zlorabah otrok in posilstvih, pa gre vseeno globlje od povprečne nanizanke, kjer ubijejo kakega bogataša in potem iščejo morilce. Ima torej tudi nekaj družbene vrednosti.

Družbeni angažma vam je blizu. Vzemiva za primer skupino Body Count, katere frontman ste. Vse od ustanovitve leta 1990 je veljala za kontroverzno, a tako je bila že zasnovana, kot udarec v obraz, kot simbol ultranasilja. Čeprav je šla z ostrimi, nasilnimi besedili čez vse meje, je hkrati podajala zelo resna družbena sporočila. Lahko skupino v tem smislu primerjamo s parodijo, tudi satiro? Satira ima dolgo zgodovino napačnih razlag in tako je tudi s skupino Body Count.

Napačno razumevanje je posledica tega, da si ne vzameš časa, da bi prisluhnil vsebini in jo poskusil razumeti. Preprosto samo sodiš. To je tako, kot če bi gledal film Roba Zombija in ne bi razumel humorja v horror filmu. Gledalec mora seveda razumeti, da bo film namerno smešen tam, kjer gre najbolj čez meje sprejemljivega. Če se ne potrudiš, če žanru ne daš priložnosti, v njem ne boš našel nič inteligentnega.

Mislite, da je to nerazumevanje sistematično? Ker se konservativno občinstvo pač boji glasa ulice? Je rap tudi zato potreboval izjemno veliko časa, da se je prebil v medije za široko javnost?

Kot rečeno, vse je odvisno od poslušalca. Od tega, ali je ta glasbi pripravljen dati priložnost ali ne.

»Nihče ne povzroča nemirov, kadar ustrelijo ali zaprejo preprodajalca drog. Ljudje vstanejo, ko so tarča policijske zlorabe nedolžni ali pa vsaj na videz nedolžni.«

Veliko je bilo povedanega o vašem kultnem posnetku Cop Killer, ki govori o liku, ki se kruto maščuje za policijsko surovost. Takrat ste imeli vsega medijskega pompa in pritiskov dovolj, zato ste posnetek umaknili z albuma in dejali: »Govorimo raje o resnih temah, o policajih, ki so tam zunaj in pobijajo ljudi.« V ZDA zadnje mesece zares poteka nacionalna razprava o policijski uporabi sile nad temnopoltimi državljani. Se je vaše stališče zaradi dogodkov zadnjih let, mesecev –zadnji incident se je zgodil v Baltimoru ... kaj spremenilo?

Moje stališče se v vseh teh letih ni premaknilo niti za centimeter. Ko imaš ljudi brez pravic in napetost raste, bo tu in tam eksplodiralo. Če temu dodaš še malo pokvarjenih policistov, ljudi, ki z drugimi grdo ravnajo – je to vse, kar potrebuješ, da sprožiš eksplozijo. Ampak napetost je že tam, ljudje so brez služb, ukvarjajo se z nelegalnimi posli, ker jih je sistem izločil, ker je šolski sistem zatajil in niso dobili priložnosti, da bi se izobrazili. Takšne razmere imamo po vsem svetu. In če se v takšnih razmerah zgodi zloraba, če je ustreljen kdo, ki ni naredil nič narobe, poči. Ker ljudje so že tako ali tako jezni. Nihče ne povzroča nemirov, kadar ustrelijo ali zaprejo preprodajalca drog ali pa se zgodi racija v hiši, kjer preprodajajo droge. Ljudje vstanejo, ko so tarča policijske zlorabe nedolžni ali pa vsaj na videz nedolžni.

Eden od argumentov ameriškega raperja Killerja Mika je, da policisti niso več del skupnosti, in tako se hitreje porodi napetost, pa tudi napačne odločitve.

Brez dvoma. Včasih si imel lokalne policiste, ki so hodili po ulici. Poznali so te in ti si poznal njih, bili so del soseske. Ponekod je še vedno tako in zato menim, da je newyorška policija bliže ljudem kot ta v Los Angelesu. Policisti v Los Angelesu se vozijo v avtih in iz njih pridejo le, če nastane problem. V New Yorku pa hodijo po ulici, s teboj govorijo. Tudi v soseski, v kateri živim sedaj, so policisti na ulici, pozdravijo te. Zelo pomembno je, da imaš kot občan odnos s policijo. Drugače se počutiš od nje odtujen, imaš občutek, da pride samo zato, da te zjebe. Zato je dobro, da policiste v soseski rekrutirajo iz nje same.

Večkrat ste omenili, da hiphop lahko spremeni svet. Po vašem tudi zato, ker je v Belo hišo spravil črnega predsednika. Toda ali se je s tem res kaj korenitega spremenilo? Odkar je predsednik Barack Obama, se je položaj v Afganistanu poslabšal, v Iraku se ni izboljšal, projekt Obamacare, ki naj bi prinesel večjo pravičnost in socialno varnost, ni uspešen, policijsko nasilje nad Afroameričani se stopnjuje ...

Največ, kar je naredil Barack Obama, ni tisto, kar je naredil na predsedniškem položaju: črnskim otrokom je dal upanje, da lahko postanejo, kar si želijo. Dokazal je, da z delom in izobrazbo lahko postanejo celo predsednik države. Do nedavnega je bilo to, da bi posameznik, ki ni belec, prevzel najpomembnejši položaj na svetu, nepredstavljivo. To, kar je uspelo Obami, je zato v navdih milijonom ljudi. Ne glede na to, kaj dela v vladi in kakšne kompromise mora sklepati, da gredo zakoni skozi kongres. Navsezadnje obstaja celotna stranka, ki se bori proti večini stvari, ki jih skuša narediti. A dejstvo, da mu je uspelo postati predsednik, je nad tem. Ta uspeh je navdihnil mene in nešteto drugih.

Do ameriških vlad pa ste ostrejši. Na naslovnici vašega albuma Murder 4 Hire vidimo strica Sama, ki drži napis Will Kill for Money. Torej: Amerika je pripravljena ubijati za denar. Gre za eksplicitno primerjavo vojakov s plačanci velikih podjetij.

S to naslovnico sem hotel povedati, da se 90 odstotkov konfliktov vrti okoli denarja. Naj gre za nafto, za karkoli, vedno gre za posel. Ameriška vlada ti bo govorila nekaj, ampak vedno gre le za dobiček. Navsezadnje tu nekdo zasluži. Kaj pa so ti pogodbeniki, ki delajo v Iraku, drugega kot plačanci. Ampak to se ne bo nikoli spremenilo, ker se ni še nikdar doslej. Vojne temeljijo na denarju.

Imate tudi posebno mnenje o pravici do nošenja strelnega orožja. V nekem intervjuju ste dejali, da je ta pravica »zadnja oblika obrambe pred tiranijo«, da je način, kako se »varovati pred policijo«. To ste utemeljili s tem, da ZDA temeljijo na orožju in ukradeni zemlji. In s tem, da v ZDA nikoli ne bo pravice. Želite reči, da se pravo v ZDA uporablja proti skupnosti temnopoltih?

V bistvu je še preprosteje: orožja ne bom potreboval šele takrat, ko ga ne bo imel nihče drug. Na Japonskem so v starih časih vsem vzeli meče, samo oblast jih je lahko imela, ker so se bali samurajev. In če ljudstvo razorožiš, ga lahko popolnoma nadzoruješ. Če smo oboroženi vsi, pa se ustvari nekakšno pravilo, da bomo morali vsi igrati pošteno, ker imamo vsi enako moč. Seveda si želim, da v ZDA ne bi bilo nobenega orožja. Saj na pištolah je nekaj, kar jih dela kul, ampak navsezadnje so vendarle nevarno morilsko orožje. V ZDA je prava poplava pištol, na milijone jih je, ZDA so dobesedno okužene z orožjem. Ko sedaj pravijo, da bi orožje vzeli z ulic samo točno določenim ljudem, je to norost. Ker je prepozno. Ni nujno, da se s tem, ko imaš v lasti pištolo, braniš pred policisti, braniš se pred vsemi. In pravico imaš do samoobrambe.

Pa ZDA dejansko vidite kot prostor, kjer ne more biti pravice? Ali gre za nekakšno logiko preživetja »najsposobnejših«?

Mislim, da nikjer na svetu ne more biti pravice. Povsod se dogaja kaka skorumpirana dejavnost, povsod je kdo na poziciji moči in si jemlje več, kot si zasluži. Mislim, da ljudje v resnici nismo zmožni miru.

Novi album skupine Body Count Manslaughter je bil precej dobro sprejet. Tema, ki povezuje ploščo, je »pomehkuženje sodobnega moškega«. Se vam zdi, da smo se moški ali pa kar celotna družba res pomehkužili ali pa je kritične glasovi danes le teže slišati zaradi sodobnih dinamik?

Rekel bi, da gre za mešanico obojega. Ljudje manj odkrito govorijo, kar mislijo, ker hočejo biti všečni, hočejo biti politično korektni. Zelo jih skrbi, kakšen vtis naredijo, recimo na Facebooku, in zato iskrena mnenja obdržijo zase. Zadnja leta pa le opažam premik, da si nekateri vseeno upajo spregovoriti. Pred časom recimo o razmerah na Wall Streetu, sedaj o vstajah v ZDA, ki so povezane s policijskim nasiljem. Ljudje so dojeli, da moraš imeti jajca. A tega ne mislim dobesedno, saj je dandanes več neposrednih žensk kot moških.

»Mislim, da nikjer na svetu ne more biti pravice. Povsod se dogaja kaka skorumpirana dejavnost, povsod je kdo na poziciji moči in si jemlje več, kot si zasluži. Mislim, da ljudje v resnici nismo zmožni miru.«

Če še malo ostaneva pri pomehkuženosti – zdi se, da tudi hiphop danes ni več tako sporočilen, kot je bil včasih. Vedno so bili in vedno bodo tudi kritični raperji z resnimi mnenji, ampak zdi se, da jih je manj ali pa so manj slišni. Je razlog v tem, da je politične korektnosti danes že toliko, da je postala povsem neobvladljiva?

Nasičenost hiphopa, pravzaprav vse glasbe, je danes res povsem neobvladljiva. Tudi če ima ustvarjalec povedati kaj konkretnega, kritičnega, je zelo težko slišan, ker je vsega toliko. Zato je večina ustvarjalcev prisiljena v ustvarjanje radijske glasbe, saj je ta edini način, da te slišijo, da postaneš znan. Vemo pa, kaj zahteva radijski medij – do uporabnika prijazne vsebine. Ustvarjalci so s tem porinjeni v predalček apolitičnosti.

Veliko mlajših poslušalcev niti ne ve, da ste pionir gangsta rapa, da ste izvirni »OG« (originalni gangster). Gangsta rap današnjega časa je trap Atlante ali drill Chicaga. Kako vidite ti sceni?

Vedno mora biti kaj novega. Ti mladi seveda ne morejo čutiti povezave z mano ali mojim slogom izpred petindvajsetih let. Imajo svojo različico tega, kaj je hardcore in kaj je kul. A v devetih desetinah se mi ne zdijo kul. Zdi se mi, da to, kar počnejo, ni tako kul kot tisto, kar smo takrat počeli mi. Ampak mulci bodo vedno morali imeti neko svojo verzijo podzemne ali hardcore glasbe, pa naj bo to trap ali kaj drugega.

Že prej sva omenila vaš igralski angažma. Prvo vlogo ste odigrali leta 1991, ko ste nastopili v filmu New Jack City, ki govori o vzponu in padcu kralja cracka v New Yorku in je postal pravi kult, pa sploh ne samo v hiphoperskem okolju. Ste si takrat predstavljali, da bo film imel tako močan kulturno-družbeni vpliv?

Brez dvoma ne. Mislil sem, da bo to luštkan film o soseski, o ulici. Nismo imeli veliko denarja, narejen je bil za sedem milijonov dolarjev. Danes pri nekaterih filmih toliko denarja zapravijo na teden samo za promocijo. Večina nas je bila zelo mladih igralcev, Wesley Snipes je imel za seboj samo en večji projekt. Kdo bi si mislil, da si bo tak film izboril takšno moč in kultni status, kot ga ima danes.

Pred kratkim ste režirali dokumentarec o umetnosti rapa Something from Nothing: The Art of Rap, a vaše prave sanje so menda režirati ali producirati igrani film.

Uf, ja. Zelo rad bi se nekaj mesecev ukvarjal s filmom, vsak dan bi bil na setu, premikal igralce, izbiral muziko, ki gre zraven. Sem velik ljubitelj filmov, horrorja, kultov. Počutil bi se, kot da sestavljam skupaj vse stvari, ki sem jih počel v življenju. Režiral sem, igram, delam glasbo ... To bi bil en tak glasbeni »supervideo«, če poenostavim.

Torej že delate v tej smeri? Kdaj bomo dočakali ta film?

Za to bo še čas, navsezadnje nanizanke Zakon in red ne bom snemal do smrti. Veliko je stvari, ki bi jih rad naredil, ne bom pa nesrečen, če mi ne uspe. Ker trenutno delam to, kar res rad delam.

Ste izjemno pester ustvarjalec, raper, pevec, igralec, soavtor raznih knjig, zvezdnik resničnostnih šovov ... Pa obstaja kak projekt, za katerega vam je danes žal, da ste se ga lotili?

Niti ne. Moram sicer priznati, da sem igral tudi v veliko slabih filmih. Ampak tu in tam pač narediš napako, in to je edini način, da teh napak ne ponoviš več. Da se naučiš biti boljši. Zaradi panoge, v kateri delam, je bilo moje učenje vedno na očeh javnosti, a ni mi žal, da so me videli tudi v ne ravno najlepši luči. Zmeraj sem si rekel, ne bom se pritoževal, raje bom dal vse od sebe in naredil najboljše, kar v danih okoliščinah lahko. In to sem tudi naredil.

Koncert:
Body Count
Kje: Križanke, Ljubljana
Kdaj: 7. junija 2015