Okupirana Ljubljana

13. maj (1941) je brez dvoma primeren datum za spravni praznik. Dogodki na ta dan vsebujejo stvarnost slovensko govorečega zahodnega Balkana.

Uporniki na Mali gori so bili izdani s strani domačina, v napadu so sodelovali trije bivši jugoslovanski žandarji v laški službi. Malce se pozablja, da je tekel že deseti dan, po zahvalah politično verskih veljakov, Abesinskem cesarju in laškem kralju, za sprejem t. i. Ljubljanske pokrajine v večtisočletno civilizacijo. Ovaditelj in domačini v laški službi so spoštovali zapoved, da je vsak vladar od boga dan in ga je treba spoštovati in mu biti pokoren. Omenjeni so se izkazali za lojalne italijanske državljane in kot taki so pomagali, da je fašistični mir in red bil hitro in učinkovito ohranjen.

Ne samo g. Nežmah, tudi večina novodobnih zgodovinarjev pozablja na celovitost in da je država imenovana kraljevina Jugoslavija imela zakone, ki se niso dosti razlikovali od kasnejših komunističnih ali sedanjih v RS. Le Kazenski zakonik RS upošteva zgodovinska dejstva, da je sodelovanje z oblastmi, četudi okupatorskih, tradicija. Oni vojaški KZ iz let pred vojno je predpisoval smrtno kazen ali dosmrtno robijo za vsako pomoč tujim napadalcem.

Praznik 13. maja ustreza svobodomiselnosti in uporu proti napadalcem kot zvestobi državi in vladarju.