Slovenija, moja dežela oglasnih panojev

Podoba Slovenije že dolgo ni več tako neokrnjeno zelena, kot jo oglašujejo na turističnih portalih. Stavbna in naravna dediščina se utapljata v poplavi oglasnih panojev vseh vrst. Najhuje je v Ljubljani.

»Prav groteskne, cenene, kaotične in neprepoznavne so postale mestne vpadnice, ki meščane in obiskovalce posiljujejo z nepregledno množico oglasov na pročeljih hiš, ograjah, mostovih, nadvozih,« opozarja slovenska arhitekturna in oblikovalska stroka. Stanje je tako akutno, da so ključna arhitekturna in oblikovalska združenja in celo Zavod za varovanje kulturne dediščine na predsednika vlade Mira Cerarja in nekatere druge pristojne te dni naslovili javni poziv za omejitev in regulacijo oglaševanja v javnem prostoru. Predlagajo, da se oglaševanje na objektih in prostorih, ki so varovani kot kulturna dediščina, v celoti prepove, drugod pa močno omeji. K temu lahko porečemo le: edino pravilno in niti minuto prezgodaj!

V Mladini smo na ta pereč problem opozorili že nekajkrat, a so bila vsa naša prizadevanja prezrta. Pri tem pa omejitev in regulacija sploh nista tako zelo zahtevni nalogi – potrebna je samo prava volja, kar kažejo številni primeri dobre prakse iz tujine. Najbolj znan je brazilski Sao Paolo, kjer je mestna uprava zunanje oglaševanje prepovedala. Nedavno so se za tak korak odločili tudi v Grenoblu, že pred desetletji pa v Vermontu v ZDA.

Zgled je mogoče najti že, če pokukamo k našim sosedom. »V Avstriji, Nemčiji in Švici je prostorska kultura na zelo visoki ravni, med drugim tudi zato, ker se zavedajo, da urejen prostor, v katerem je prepoznavna lokalna kulturna identiteta, prinaša nezanemarljiv turistični denar,« pravijo podpisniki poziva.