Kritika / Alojz Cindrič: Od imatrikulacije do promocije

+ + + +

Doktorati pri profesorju Francetu Vebru v letih 1919–1945.

Danes, ko doktorati padajo kot s tekočega traku, gre za akademsko čudo. Največji slovenski filozof prve polovice 20. stoletja je bil persona misli. Ustavilo ga ni nič, niti vojna in okupacija ne.

Poslednji doktorat »O izseljenski duši« se je pri njem vršil sredi aprila 1945, s prihodom svobode pa so ga novi oblastniki prisilno upokojili in vsa njegova vednost je za dolga desetletja postala tabu. Knjiga Antona Cindriča prinaša študijske dokumente njegovih 23 doktorandov, med njimi so legendarni Klement Jug, Vladimir Bartol, Alma Sodnik, Mirko Hribar, Cene Logar, Rudolf Trofenik, Rus Anatolij Špakovskij in drugi. Teme doktoratov so bile od viteške etike Črnogorcev, psihološke strani izseljenstva do vprašanja resnice pri Heideggerju izpod peresa njegovega učenca. Delo predstavi tudi sezname predavanih predmetov in njih profesorjev, izpovedne biografije, predvsem pa izčrpna poročila članov komisij o disertacijah kandidatov. Ta so napisana nepopustljivo rigorozno. Eden članov komisije o E. Hrovatu tako zapiše: »Podpisani moram reči, da sem se z največjo muko prerival skozi stavke v tej disertaciji, in sicer iz dveh razlogov: nekaj zato, ker je spisana v precej posebnem, včasih že nemogočem jeziku, nekaj pa zavoljo vsebine, ki jo na moč preveva duh praznote. Pričujoče dete njegovega duha ni donošeno.« Miniti sta morali še dve leti miselnega razvoja in kandidat, ki je proučeval tudi psihologijo živali, je doktoriral z oceno magna cum laude. A po drugi strani najdevamo tudi subtilno Vebrovo observacijo, aki razkriva človeško in intelektualno bližino, ki jo je imel profesor do študenta: »Pri seminarskih vajah sem opazil neko frapantno nesoglasje med notranjim in vnanjim Logarjem; na znotraj je intenzivno mislil in delal, na zunaj pa je dajal vtis neaktivnega in skoraj mrtvega udeleženca.« Knjiga o zlati dobi ljubljanske univerze.