Potrebna je korenita sprememba sistema humanitarne pomoči

V letu 2013 je znašala razlika med zneskom zagotovljenih sredstev za humanitarno pomoč in potrebami 4,5 milijarde dolarjev. Ta razlika se bo v prihodnjih letih povečevala, ker ključni donatorji zmanjšujejo svoje prispevke, katastrof pa je vse več in vse hujše so. Humanitarne krize, kot je vojna v Siriji, so pokazale, kako slabo je svet pripravljen na pomoč, na strani Foreign Affairs pišeta Michael Barnett in Peter Walker.

Humanitarni delavci se po njunih besedah srečujejo s problemi, ki niso rešljivi na enostaven način. Srečujejo se z močnimi donatorji, ki za humanitarne namene darujejo predvsem zato, da se potem počutijo manj krive, pa donatorji, ki v zameno za nakazilo pričakujejo dela, ki bodo bolj koristila njihovim lastnim interesom kot interesom lokalnega prebivalstva. Srečujejo se tudi s katastrofami, v katerih so zato, ker prvi pridejo na pomoč, enako ogroženi kot lokalne žrtve. V zapletenih primerih, kot je kriza v Siriji, morajo humanitarni delavci prositi vojaške vodje, upornike, gverilske skupine, da lahko pomagajo ogroženim, pogosto morajo pod grožnjami s pištolo, usmerjeno v njihovo glavo, plačati velike podkupnine.

Kljub temu morajo prevzeti odgovornost za svoje pomanjkljivosti. Te v največji meri izvirajo iz tesno povezane skupine elitnih igralcev, ki jih je mogoče opisati kot humanitarni klub. To je organizirana in hierarhična mreža držav, donatorjev, mednarodnih organizacij in nevladnih organizacij v okviru sistema OZN. Ta klub kontrolira večino virov in načrt za humanitarne pomoči. Spremembe na bolje je zato mogoče doseči samo s spremembami sistema, po katerem deluje ta klub.

Skrb zbujajoči so tudi podatki, kako malo denarja, zbranega za humanitarno pomoč, dejansko pride do tistih, ki jim je namenjena. Po podatkih britanske dobrodelne organizacije CAFOD je leta 2010 od 19 milijard dolarjev, kolikor je bilo za humanitarne namene zbranih na globalni ravni, samo 95 milijonov dolarjev prišlo do nevladnih organizacij na območjih, kjer so se zgodile katastrofe. Leta 2012 so nacionalne nevladne organizacije med krizo v Centralnoafriški republiki, Demokratični republiki Kongo, Somaliji, Južnem Sudanu in Sudanu dobile le 14 odstotkov denarja, ki je bil zanje prek organizacij v okviru OZN zbran kot humanitarna pomoč. Center za globalni razvoj ugotavlja, da je po katastrofalnem potresu na Haitiju leta 2010 kar 90 odstotkov prispevkov Američanov za humanitarno pomoč končalo v žepih mednarodnih agencij in organizacij. Le eden od desetih darovanih dolarjev je dejansko prišel do žrtev potresa.

Michael Barnett in Peter Walker nadalje navajata, da je humanitarni klub zelo ekskluziven. Pogoje za članstvo določajo člani najvišjega ranga, zunanji kandidati morajo prestati stroge teste. Člani Stalnega medinstitucionalnega odbora (IASC), ki je koordinacijski organ OZN za humanitarno pomoč, so lahko samo predstavniki agencij OZN, Mednarodnega Rdečega križa in peščice največjih nevladnih organizacij.

Zadnje raziskave so pokazale, da vzpostavitev enakopravnih odnosov z lokalnimi humanitarnimi skupinami zelo poveča učinkovitost pomoči. Več študij tudi ugotavlja, da je s partnerstvi na lokalni ravni mogoče znižati ceno. Britanska dobrodelna organizacija Peace Direct je recimo objavila podatke, da je v Demokratični republiki Kongo lokalna dobrodelna organizacija pomagala nekdanjim vojakom otrokom pri vključevanju v družbo za povprečno 153 dolarjev na osebo, mednarodne organizacije pa so za enako delo zaračunale med 300 in 750 dolarjev na osebo.