Kritika / Ciril Mlinar Cic: Podvôdje

+ + + + +

40 let potapljaških zgodb.

Ne, to niso pravljični opisi podzemnega sveta, ki ga sleherniki nikoli ne doživimo na lastne oči. To je vodna vzporednica legendarnega alpinista Hermanna Buhla in njegove knjige Nanga Parbat.

Zgodbe o strasti, ki presega običajna življenja. Tu ni principa – hočeš med potapljače in si kupiš opremo. Želja premaga ritem bivanja. Podvodni fotoaparat v izložbi je sprožil celo poletje zbiranja starega železa! Prihranki, namenjeni za novo stanovanje, so končali v nakupu amfibijske kamere in akumulatorskih luči za podvodno snemanje! Vmes 1001 domislica, kako iz nič izdelati potapljaško opremo.

Beremo o srečanju z mrtvim kitom, klesanju zagozdene kirnje, človeški ribici na krajih, o katerih nihče ni vedel, da tam bivajo, »face to face« s somom v jezeru, kjer letoviščarji zrejo v druge smeri, o najdbi reke, ki teče globoko pod Neretvo, snemanju ribice »upiravca«, ki se maskirana drži na dnu reke, pogledu morskega psa, pogledu na kleči ugaslega vulkana, romunskem podzemlju, o iskanju tovariša sredi Poljske, ki je poniknil v sifonu, o slovenski Amazoniji …

Potapljanje kot premagovanje ležernosti bivanja: v jezeru pod ledom sredi zime, s 50 kg opreme po 270 stopnicah v Pivka jami, ponoči raziskovanje vodnega podzemlja, navsezgodaj pa na delovnem mestu v službi. Vse, da bi stopil v svet, ki je onkraj znanega.

Vsaka pot v knjigi je peripetija, vsaka zgodba je svojska, nikjer ni pustolovstva in turizma, posnetki kdaj prinesejo trenutek slave na festivalu, ki pa ne pozna glamourja. Kot da bi brali povodnega moža, ki ima za prijatelje vodna brezna, podvodne tokove in druguje z ribami.

Knjiga, ki ni pisana s pisateljsko roko, a njene zgodbe s svojo enkratnostjo vlečejo bralca od potopa do potopa.