Ekološki minimum

Med kmetijami, vključenimi v ekološko pridelavo, se je v zadnjih letih precej razpasla praksa maksimiziranja prejetih kmetijskih subvencij ob hkratnem minimiziranju proizvodnih stroškov. To počno predvsem lastniki travnikov in pašnikov, ki zavzemajo kar 85 odstotkov kmetijskih površin, vključenih v ekološko kmetovanje. Ker plačilo za ekološko kmetovanje ni vezano na količino pridelka, kmet lahko poskrbi, da ima na pašnikih le minimalno število živali, potrebnih za upravičenost do subvencije. »Proi-

zvodnje skorajda ni, posamezna kmetijska gospodarstva pa najdemo na vrhu seznama največjih prejemnikov proračunskih plačil,« o sistemu pravi agrarni ekonomist dr. Stane Kavčič.

Z novim programom razvoja podeželja se je vlada odločila ekološko rejo na travnatih površinah narediti nekoliko manj finančno privlačno. »Glede na preteklo programsko obdobje so plačila na njivskih površinah, v zavarovanih prostorih in trajnih nasadih višja, nižja plačila pa so za travniške sadovnjake in trajno travinje.« Kot poudarjajo, so se odločili za tako razporeditev sredstev, »ki bo podpirala predvsem prio-

ritetne in tržno naravnane panoge«.

Posledice so bile hitro vidne. »V letošnjem letu je izstopilo ca. 240 ekoloških kmetov, predvsem zaradi nizkega plačila za trajno travinje.«

Ukrep ministrstva za kmetijstvo je korak v pravo smer, a prizadel je manjše kmete, največjih eko-zaslužkarjev pa se je le dotaknil. Na vrhu seznama prejemnikov ekoloških subvencij še vedno najdemo več ali manj ista imena, le plačilo je v povprečju za nekaj odstotkov nižje.