Zmaga »segedina«

Koliko bi plačali za nastop narodno-zabavnega ansambla? Koliko za nastop jazzovske skupine? Odgovor na to vprašanje je različen glede na glasbeni okus posameznika, gre za subjektivno vprašanje. Sazas, kolektivna organizacija za varstvo avtorjev, bi nanj lahko odgovoril objektivno. A vprašanje je, ali mu je uspelo, narodno-zabavno glasbo menda vrednoti višje kot »zahtevnejše oblike glasbe«, med katere sodi tudi jazz.

Na to je opozoril Jure Pukl, saksofonist, skladatelj, improvizator, jazzist, ki je za svoje delo na začetku letošnjega leta dobil nagrado Prešernovega sklada. »Pred kratkim sem ugotovil, da je manjša jazzovska zasedba nižje točkovana kot manjša narodno-zabavna zasedba. To pomeni, da če se enkrat zavrti skladba – izmišljeno – ’Draga, segedin bi za večerjo’ ali pa kaka slovenska jazzovska skladba, ki je recimo dobila nagrado strokovne žirije na katerem od tekmovanj, bo ’segedin’ vseeno dobil več točk in avtor zaradi tega več denarja,« pojasnjuje.

Pukl, ki je končal študij klasične in moderne glasbe, jazzovski študij pa zaključil z magisterijem, poudarja, da to nima nič z narodno-zabavno glasbo, saj do nje ne goji nobene zamere. Se pa sprašuje, zakaj »se potem šolamo, predstavljamo slovensko umetnost v svetu in zastopamo barve Slovenije, če je vse to manj vredno od nekoga, ki se ljubiteljsko nauči igrati frajtonarico in napiše skladbo, temelječo na dveh ali treh akordih«. Puklu je jasno, da bo komercialna in pop glasba vedno imela na radiih večji delež predvajanj kot na primer jazz, sodobna klasična in še kakšna druga glasba, ampak »razlike v plačilih avtorskih in sorodnih pravic bi morale biti glede na kakovost in zahtevnost same glasbe sorazmerne. Kriterij točkovanj in pravic ne sme biti kvantiteta, ampak (tudi) kvaliteta.«

Iz Sazasa, iz katerega se je Pukl, ki ustvarja večinoma v tujini, sicer že pred leti delno izpisal, do zaključka redakcije nismo prejeli pojasnila, od kod razlika v vrednotenju jazza in narodno-zabavne glasbe.