Kritika / Messi

proti

Pričevalci.

Ko je John Steinbeck, sloviti ameriški pisatelj, leta 1947 obiskal Sovjetsko zvezo, so ga peljali tudi v Leninov muzej, v katerem ga je najbolj presenetilo to, da je Leninovo življenje povsem dokumentirano: »V tem muzeju imaš občutek, da se je Lenin zavedal svoje zgodovinske vloge. Ne le da je shranil vsako svojo misel in vsak svoj zapisek, ampak je tam kopica njegovih fotografij.

Fotografirali so ga povsod, v vseh pogojih in vseh obdobjih, kot da bi predvideval, da bo nekoč obstajal muzej, ki se bo imenoval Leninov muzej.« Natanko tak občutek imate, ko gledate Messija, španski dokumentarec o Lionelu Messiju. Tu imate namreč posnetke z vseh tekem, ki jih je odigral, toda ne gre za posnetke s tekem, ki jih je odigral za Barcelono, ampak za posnetke tekem, ki jih je odigral še kot otrok, čisto majhen otrok – vsak njegov gol je bil posnet, ovekovečen, arhiviran, kot da bi predvidevali, da bodo nekoč o njem snemali dokumentarce, kot da je bil torej že v otroštvu zgodovinska osebnost, ki mora le še odigrati svojo zgodovinsko vlogo. Kako je nastal Lionel Messi? Zakaj je postal to, kar je? Ker mu v šoli ni šlo, ker je fejst fant, ker je imel rad babico, ker ga je imel rad Maradona, ker je imel težave s hormonom rasti, ker ne razume davkov in ker se ob vsakem golu zahvali Bogu – tak vtis ustvarijo pričevalci (nekdanji prijatelji, učitelji, trenerji, novinarji, Johan Cruyff, Andrés Iniesta, Gerard Piqué ipd.), ki kramljajo v neki restavraciji, jasno, v odsotnosti samega Messija, ki ga v “rekonstruiranih” prizorih nadomeščajo igralci (!), kar pa le še dodatno razvodeni tale doku, ki je tako dolgočasen kot posnetki starih nogometnih tekem.