Komentar / Upor
Kdor danes še verjame v demokratično Evropo, je dokončno izgubil občutek za realnost. In kdor se v tem položaju ne bo postavil na stran Grčije, si zasluži oznako kolaboracionista.
Temeljni problem ni v tem, da naj bi Cipras »delal cirkus« in »nagajal Merklovi«, temeljno je vprašanje, koliko je Evropa še demokratična in zakaj se je politika popolnoma podredila ekonomiji
© Profimedia
Aleksis Cipras je v noči s petka na soboto napravil edino smiselno politično potezo, ko je napovedal referendum o »predlaganih« ukrepih trojke (EU, MDS, ECB). Ta odločitev je v Evropi zbudila odkrito ogorčenje. Toda ali Ciprasova napoved ne ponazarja, da je radikalizem grške Sirize zgolj brezzobi tiger, ki hoče odgovornost za politične odločitve preložiti na ljudstvo? Ne, sama zamisel referenduma je v danih razmerah dejansko radikalna. Ni bilo težko opaziti, da Siriza politizira vprašanje, v zvezi s katerim v mednarodnem prostoru prevladuje konsenz, da se ne sme prepustiti političnemu odločanju, ampak mora biti delegirano od zgoraj, od tehnokratov ter samooklicanih ekonomskih in finančnih strokovnjakov. S tem je Siriza pokazala, kako samoumevno je za nas vse, da finančne politike in strategije niso predmet razprave in transparentnega odločanja, ampak se finančne elite o njih usklajujejo za kulisami, politične pa jih kot po tekočem traku potrjujejo v parlamentih. Današnja dogma je nasploh, da finance ne morejo biti predmet političnega odločanja. Isto velja denimo za privatizacijo. Realne cene podjetij niso pomembne, ker je treba privatizirati v skladu z dogmo o avtonomiji ekonomskih interesov nad političnimi. Neoliberalne doktrine zahtevajo razprodajo in ne prodajo. Kdor torej hoče biti sodobna ekonomija, se mora razprodati – in razprodati se mora poceni. Le kdo je že slišal za razprodajo brez popustov! Zato se recimo Telekom ne prodaja po realni ceni, ampak se za zaprtimi vrati pogaja o tem, kolikšno znižanje je dopustno: 30 odstotkov? 50 odstotkov? 70 odstotkov?