Komentar / Udobnost pozicije lepe duše
Kako sem na srečo ostal v vrsti
Izbrisani na zasedanju senata Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je kasneje presodilo, da je država Slovenija izbrisanimi kršila osnovne človekove pravice in državi naložilo, da mora pripraviti shemo za izplačilo odškodnin.
© Borut Krajnc
Do problema izbrisanih imam že dolgo precej oseben in prizadet odnos, saj bi se tistega 26. februarja 1992, samo teden po devetnajstem rojstnem dnevu, prav lahko znašel med 25.671 žrtvami tega administrativnega pogroma. Ni veliko manjkalo. Ko z današnjimi očmi pogledam nazaj, pravzaprav zelo malo. Dovolj bi bilo, da bi me neka, z današnjega vidika kakršnakoli popolnoma nepomembna banalnost zvabila iz tiste dolge vrste na Mačkovi ulici, v kateri sem čakal za vložitev prošnje za državljanstvo (ki se mi je, glede na to, da nikoli nisem živel drugje kot v Ljubljani, zdela sama po sebi absurdna in odvečna), in me iz mirnega, zelenega podalpskega tira preusmerila na tistega od smodnika zakajenega in s krvjo zapacanega, balkanskega.