O škofovi odgovornosti

Da nekdo, ki hoče biti resen znanstvenik, napiše tak pamflet proti priznanima kolegoma znanstvenikoma, kot sta dr. Boris Mlakar in prof. Dieter Blumenwitz – zadnji se niti ne more braniti, ker je leta 2005 nepričakovano umrl –, je zelo značilno. Prosto po motu: Ko zmanjkajo strokovni argumenti, sledi osebna diskvalifikacija. Seveda pa tako ravnanje več pove o tistem, ki take metode uporablja, kot o osebah, ki jih obravnava.

Da zelo cenim delo dr. Mlakarja, sem že napisala v zadnjem odgovoru, njegovi prispevki v slovenskem zgodovinopisju so izredno dragoceni, njegove študije o domobranstvu so vsekakor postavile na laž marsikatere trditve režimskega zgodovinopisja, prof. Blumenwitz pa je bil eden najbolj priznanih mednarodnih pravnikov. Skoraj trideset let je bil nosilec katedre za mednarodno pravo, splošno državno pravo, nemško in bavarsko državno pravo in politologijo na univerzi v Würzburgu. Predaval je na različnih nemških univerzah, pa tudi na univerzi v Kaliforniji. Bil je izvedenec nemške vlade, parlamenta in Bavarske v postopkih pred zveznim ustavnim sodiščem, bil je član v državnih in mednarodnih poravnavah pred razsodiščem, pred evropskim sodiščem za človekove pravice in mednarodnim sodiščem. Bil je večkrat odlikovan, v Nemčiji, Južni Ameriki in Ukrajini, dobil je evropsko Karlovo nagrado za zasluge za pravično ureditev narodov in držav v Srednji Evropi itd. Napisal je 32 monografij in nekaj sto strokovnih člankov, med drugim tudi izvedensko mnenje o Beneševih dekretih, ki so podobno kot odloki AVNOJ-a kršili človekove pravice. Njegov moto je bil »pravica in mir«. Pod tem motom mu je 65 priznanih mednarodnih avtorjev posthumno poklonilo spominsko knjigo, v kateri so izpostavili njegovo prepričanje, da je trajni mir mogoč samo na pravni podlagi.

Kdo je Božo Repe, da se čuti tako vzvišenega nad omenjenima kolegoma? Mnenje, da se Beneševi dekreti, ki so tudi v lastni državi sporni, ne smejo analizirati in kritizirati, meče čudno luč na kakovost in toleranco tega zgodovinarja. Seveda lahko kritiziramo tudi Beneševe dekrete in zato nismo a priori zagovorniki nacističnega tabora. Toliko o Repetovem »načinu soočanja z argumenti« in »čutu za demokratični dialog«, če uporabim njegove lastne besede.

Blumenwitz res ni znal slovenščine, vendar so mu bili številni dokumenti iz slovenskih arhivov (tudi iz knjig Dokumenti ljudske revolucije in drugih) prevedeni v angleščino. Pa tega nisem delala sama, da ne bo pomote! Da Repetu pravni jezik, ki je značilen za ustaljene demokracije, ni domač, ali da je za njega celo »izkrivljen«, nekako razumem. Mi bo odpustil, da za mene pravnik, ki je služil prejšnjemu režimu in ki je bil celo avtor takratnega kazenskega prava, ni avtoriteta.

Ne bom komentirala žalitev, ki si jih je privoščil na moj račun. Vsak pač dela, kakor zna. Samo še to. V Sloveniji ni bilo lustracije in to še danes povzroča težave. Da bi Študijski center za narodno spravo naslovil na evropsko komisijo kakršnokoli lustracijsko zahtevo, je seveda popolna neresnica. V poročilu o tem, kako so se evropske države soočile s totalitarizmi, ki je bilo pripravljeno med španskim predsedovanjem, je bilo treba na vprašanja konkretno odgovarjati. Dejstvo je, da ima pretežna večina prejšnjih komunističnih držav lustracijske mehanizme, Slovenija pa ne. Tako bo na primer v Nemčiji urad pooblaščenca za dokumentacijo Stasi do leta 2019 preverjal ustreznost kandidatov za določena službena mesta (tudi na univerzi). Knjiga Gregorja Kranjca, ki mi jo Repe tako toplo priporoča, seveda, saj je sam napisal uvod, pa ocenjuje medvojno dogajanje zelo enostransko, površno in povsem ignorira motive za nekatera dejanja. Brez tega pa ne moremo ugotavljati krivde in odgovornosti, ne v pravnem in ne v zgodovinskem okviru. Črno-beli prikazi vsekakor niso namenjeni objektivnemu prikazu. Veliko bolj produktivno bi bilo, če bi se mi, zgodovinarji, sestali in začeli diskusijo o naši polpretekli zgodovini. Pri tem me sploh ne motijo različna mnenja, če se spoštujejo dejstva. Ta pa so za zgodovinarje, če se držijo pravil svoje stroke, zavezujoča.