Dokler hudič ne izve, da smo mrtvi

V zadnji št. Mladine je v pismih bralcev dr. France Križanič zapisal: »Katerikoli del javnega sektorja pogledamo, povsod so razmere tako kritične, da je funkcioniranje ogroženo.« Ker je trditev pavšalna, zavaja (čeprav ni napačna). S takšnimi trditvami se zamegljuje dejstvo, da so med deli javnega sektorja daleč najbolj kritične razmere v sektorju socialnega varstva. Takšne podhranjenosti pri deležu zaposlenih (glede na povprečje EU), kot velja v socialnem varstvu, ne srečamo v nobenem drugem sektorju javnih storitev slovenske države. Na drugem mestu kadrovske podhranjenosti je sektor zdravstva, v vseh ostalih sektorjih je stanje bistveno manj kritično od socialnega (Eurostat, Umar). Ob tem razpadanju socialne države je treba poudariti še naslednje - specifično slovenske – inovacije, ki jih drugi sektorji niso bili deležni, medtem ko so za socialno varstvo samoumevni:

- Prejemniki socialnih pomoči so edina kategorija državljanov, ki jim je bilo »zaradi varčevanja« odvzetih kar 10 % življenjskih sredstev (za toliko se je znižala socialna pomoč). Takšnega zmanjšanja neto dohodkov ni bila deležna nobena poklicna skupina niti kakršnakoli druga kategorija prebivalstva, razen te, najrevnejše.

- Prvič v samostojni Sloveniji je bila uvedena nacionalizacija premoženja in to seveda zgolj za najrevnejše (dediče pokojnih prejemnikov socialnih pomoči). Mimogrede: ta nacionalizacija je bolj krivična od tiste stalinistične po drugi svetovni vojni, saj je prejšnja najbolj prizadela najbogatejše in od nje je imela korist celotna nacionalna ekonomija. Z današnjo nacionalizacijo je ravno nasprotno. Tudi po njenem zlomu, zaradi katerega so jo bili prisiljeni ublažiti, je vlada ni odpravila.

- Zujfovsko zmanjševanje zaposlenih za vsakoletni en odstotek najbolj prizadene socialni sektor, saj je med centri za socialno delo veliko takih, kjer se ta en odstotek samodejno spremeni v dva ali še več (ker je na mnogih CSD zaposlenih manj kot sto ljudi).

Najodgovornejša in najglasnejša oseba za opisano katastrofo na socialnem sektorju - ki je verjetno nepovratna - je ministrica za to področje, ki je članica stranke SD. Tudi sicer se ne spomnim niti enega poslanca stranke SD, ki bi kdajkoli kakorkoli opozarjal na neprimerno politiko do socialnega področja, kaj šele grozil z izstopom iz vlade, ne sedaj ne kdaj prej.

Poanta: pavšalne ocene o tem, kako smo vsi v krizi in kako se napačna zgodba ni začela šele s Pahorjem, ampak že z Drnovškom, so zamegljevanje. Vprašati se je treba, kako je mogoče, da neka »socialnodemokratska« stranka, ki je spet v vladi, ponotranji neoliberalno histerijo do te mere, da z njo tako odkrito tolče po najrevnejših in iz tega celo dela vrlino (varčevanja). Domnevam, da bo vprašanje ostalo neodgovorjeno vse dotlej, dokler SD ne izgine iz političnega prizorišča.