Od Srebrenice do Srebrenice

Julija 1995 so paravojaške enote Republike Srbske v mestu Srebrenica in okolici ubile več kot 8000 Bošnjakov, večinoma mladih fantov in starejših moških, iz skupine skoraj 30 tisoč beguncev, ki so se med vojno, razoroženi, zatekli v enklavo pod zaščito Združenih narodov (OZN). Enklavo je varovalo zgolj 400–600 lahko oboroženih nizozemskih vojakov, modrih čelad; ti so brez boja popustili pod pritiskom okrog 1000–2000 napadalcev pod vodstvom Ratka Mladića.

Tako je v Srebrenici prišlo do največjega genocida v Evropi po II. svetovni vojni. Krivdo zanj nosi Srbija, ki je bila v Haagu obsojena, ker za preprečitev zločina ni storila dovolj. Krivdo nosijo tudi modre čelade, ki so se z napadalci pogajale in nato opazovale ubijanje brez posredovanja. Predvsem pa je kriva mednarodna skupnost, ki ni zagotovila primerne zaščite. Prav tako se ni odzvala na klice in opozorila s terena dve leti po tistem, ko je Varnostni svet OZN Srebrenico leta 1993 razglasil za varovano območje.

Ta »mednarodna skupnost« pomeni Evropo, ki je v Bosni, domnevno združena in močna, prvič po koncu hladne vojne preizkušala svoje sposobnosti. Bosna je bila poligon za evropske politike, Srebrenica pa danes simbolizira nemoč evropskih držav, da bi same zagotovile mir na svojem pragu, brez posredovanja velesil. Srebrenica pomeni točko preloma v jugoslovanski moriji. Po njej so v konfliktu veliko bolj odločno posredovale ZDA in čez pet mesecev, novembra 1995, v Ameriki sklenile daytonski sporazum. Šele ta je nato prinesel začetek prekinitve spopadov.

Sicer so mnoge evropske države po Srebrenici začele spreminjati svojo mednarodno politiko – nevtralni Avstrija in Nemčija sta omilili doktrine nevmešavanja –, a Evropa razmer v Bosni po letu 1995 ni znala urediti. Še huje, napetosti se danes z obrobja Evrope vse bolj selijo v EU. Kljub zlomom mnogih držav v regiji, od Libanona pa do Ukrajine, se zdi, kot da problemov še ni dovolj. EU pravkar začenja nov konflikt z eno od svojih članic, Grčijo, ki jo iz dneva v dan bolj izolira in potiska v kot. Pri tem naš predsednik vlade Miro Cerar celo prednjači v strupenosti izjav.

»Srebrenica« je rezultat zatiskanja oči. Te si mednarodna javnost zatiska še danes, varnostni svet Združenih narodov v sredo, 20 let kasneje, ni bil sposoben izglasovati resolucije, ki bi pokol v Srebrenici označila za genocid, saj je Rusija dala veto. A rezultat zatiskanja oči je danes tudi več kot 1800 mrtvih beguncev, samo letos utopljenih v Sredozemskem morju. Tako kot ni hotela videti Srebrenice, zdaj EU ne želi videti novih mrtvih pred lastnimi vrati. Po letu 1995 se ni spremenilo nič bistvenega. EU ostaja seštevek egoizmov, v katerem je prost pretok kapitala glavna religija in edina zares skupna politika in skupna skrb. V EU so se države pripravljene požvižgati na marsikaj, na pravice delavcev ali migrantov, da le niso kršena pravila konkurence. Potem so vsi v zraku.

Tako da, če parafraziramo Tomaža Mastnaka, v EU resda nihče ne »je trave«. A unija z ljudmi vse bolj dela kot z živino. Bosna ni obrobje Evrope, je Evropa v malem, ki danes simbolizira to novo religijo. Tako kot EU je tudi Bosna vse bolj razcepljena na »kantone«, ki naj bi vzbujali vtis male Švice. Dejansko pa gre za seštevek egoizmov posameznih skupin, ki ne vidijo več skupne usode.