Kritika / Alessandro Baricco: Mr Gwyn

+ + + +

Pisanje portretov

Vse se začne s prekinitvijo, Baricco na začetku citira Valéryja, in tudi tokrat v središče romana postavlja čudaka: po vseh mehaničnih svetnikih, ki živijo za hrum motorjev, slikarjih akvarelov morja z morsko vodo, po krajinah, ki so obsojene na izbris, postavlja v ospredje poetiko pisatelja, ki se v nič razpisuje sam. Ki do konca prižene poetiko samoizbrisa.

Na več načinov; Gwyn iz naslova je še kar uspešen pisatelj, ki objavi svojevrsten manifest; dvainpetdeset stvari, ki jih nikoli več ne bo počel, in večina je povezana s pisateljevanjem. Ne bo pisal, ne bo objavljal, ne bo skrbel za publiciteto, nič nič nič več. Namesto tega bo postal kopist – in res se odloči, da bo pisal portrete ljudi. Golih, v ateljeju, v naključnih držah, v mesec trajajočih in štiriurnih vsakodnevnih seansah, ob glasbeni zanki, ki ima šestdeset ur, in ob ročno narejenih žarnicah, ki ob koncu srečevanj zaradi vgrajene hibe druga za drugo pregorevajo. Potem portretirancem izroči nekaj listov, v podpis pogodbo, da ne bodo portretov nikoli nikomur kazali – in nato izgine, ko njegove metode razkrijejo rumenjaki. Vendar prva portretiranka, njegova tajnica, počasi prodre za njegovo skrivnostno izginotje, pri katerem ni nič, kot je najprej videti.

Baricco je malo skrivnosten in rahlo pretenciozen. V tokratnem naboru bibliofilov ne manjka literarnih agentov in tistih s popolnim bralnim spominom, pa tudi drobcev zgodb, ki pa jih ne izpiše. Kot se pametno izogne vsem dialogom, ki jih ima Gwyn s portretiranci: imamo občutek, da premoščanje distance med opazovalcem in opazovanim – čeprav je veliko, še vedno ostane –, pa tudi čudna možakova natančnost in zapetost, morda celo okornost v medčloveških odnosih, niso ravno gojišče kakšnih iskrivih in pronicljivih. Kot bi seveda delovalo pretenciozno, če bi poskušal rekonstruirati Gwynovo veščino pisanja o krajinah in napaberkovanih okruških zgodb, v katerih se portretiranci tako prepoznajo, da jim soočenje s samimi sabo, celo nekakšna vrnitev k njim samim spremeni življenje. Baricco je obrtno spreten, s skrivnostnim možakom okoliši in namiguje, karte razkriva postopno, predvsem pa se zadržuje pri premolkih, pri tisti praznini med ljudmi in v njih, ki je produktivna za portretistiko. S pisanjem o ničemer in špekulacijami o ljudeh kot bazenih zgodb, ne pa likih v njih, seveda nagovarja občutljivega in k estetiziranemu usmerjenega bralca in njegovo pisanje se ves čas spogleduje z všečnostjo, ki poskuša napisati vsem razumljivo ‘pesem’ o ničemer.