Angela Merkel je otrok sreče, ki lahko postane nesreča Evrope

Nemška kanclerka Angela Merkel je kot voditeljica najpomembnejše države EU odgovorna za kaos, ki se imenuje Grčija. Seveda so zanj odgovorni tudi Grki sami in preostale države z evrom ter institucije, ki predstavljajo mednarodne posojilodajalce. Toda nemška vlada bi lahko končala klavrno predstavo na ruševinah Aten – z odpisom vseh dolgov ali z odslovitvijo Grčije iz območja z evrom. Tako lahka je izbira, razlaga odgovorni urednik Basler Zeitung Markus Somm.

Merklova je po njegovih besedah fenomen. Brez očitnih talentov je prišla zelo daleč s tem, da v pravem trenutku nikoli ni naredila nič. Preživela je svojega mentorja Helmuta Kohla, brez bodala v roki in ne da bi premaknila prst, se je znebila vseh konkurentov v podmladku stranke CDU. Nemčijo je privedla do razcveta, ne da bi za to kaj naredila. Njen predhodnik Gerhard Schröder je naredil vse in je zato leta 2005 izgubil volitve.

Angela Merkel je torej otrok sreče, ki lahko postane nesreča Evrope. Mimo nje ne gre nič, ob tem pa ji sploh ni treba sprejeti nobene odločitve. Vzhodnonemška hči pastorja bi morala enkrat ukreniti nekaj, kar bi bilo vidno. »Moja napoved: Tega ne bo zmogla. Njena pot na oblast je bila sprehod, njeno vztrajanje na oblasti je bivanje na kliniki za spanje, njen padec z oblasti pa utegne biti strašen,« piše Somm.

Da Merklova ne ukrepa, je po njegovem prepričanju povezano s tem, da prihaja iz nekdanje Nemške demokratične republike (DDR). To je bila država, ki je podobna evroobmočju v tem, da so tudi tam leta prikrivali vsak bankrot. Tam se je nemška kanclerka naučila takšnega soočanja z realnostjo, ki se je na koncu moralo končati s strmoglavljenjem. Razumela je, kako je mogoče v diktaturi DDR preživeti; to ji je uspelo, ne da bi se preveč diskreditirala, pa tudi s pogumom in disidentstvom se ni rinila v ospredje. Nikoli ni sprejela odločitve, ki bi imela težke posledice. Bodisi se je odločitvi izognila, se potuhnila ali se nekako prerinila skozi – živela je v državi, kjer so imeli štiriletne načrte s številkami o povečevanju proizvodnje, ki nikoli niso držale. DDR je bila država ponarejenih statistik in olepšanih številk. »Dobrodošli v Grčiji. Angela Merkel je bila na to najbolje pripravljena,« ugotavlja Markus Somm.

Ali pa tudi ne, ker je predolgo opazovala, kaj se je dogajalo v DDR. Še danes daje vtis, da bi Grkom malce prestrukturirala dolg, od njih zahtevala nekaj kozmetičnih reform, ki bi jih doma lahko predstavila kot odločilne. Če ne bi bili volivci v Nemčiji vse bolj nervozni, bi Merklova grško dramo raztegnila na wagnerjevsko dolžino. Finančno bi to bilo mogoče: terjatve, ki so jih v Grčiji ob izbruhu krize imele zasebne francoske in nemške banke, so bile že prenesene na Evropsko centralno banko (ECB), torej na države. Na račun  davkoplačevalcev bi jih zato lahko odpisali. Te terjatve še niso odpisane zgolj zato, ker politiki, zlasti Angela Merkel, svojim davkoplačevalcem in volivcem nočejo razgaliti celotne slike svoje neuspešnosti. V Egejsko morje so zmetali milijarde evrov in zato dobili nič drugega kot jezo in posmeh pa skrajno levičarsko vlado v Atenah.

Niso finančna tveganja tista, ki se jih je treba bati, ampak človeško in politično opustošenje. Če bodo politiki in mednarodni posojilodajalci še naprej vztrajali pri politiki varčevanja, ki do zdaj ni privedla do uspeha, bodo v  Grčiji politične razmere ušle povsem izpod nadzora. Edina prava rešitev bi bila Grčijo prepustiti sami sebi. Odhod iz območja evra bi bil neizogiben, a na dolgi rok zdravilen. Hiter padec vrednosti nove valute bi zagotovil gospodarstvu potreben zagon, v tem primeru bi tudi bilo mogoče izvesti reforme. Grčija bi tako postala problem Grkov samih, meni Markus Somm. Ker so se voditelji držav z evrom spet dogovorili glede reševanja Grčije, lahko po njegovih besedah v prihodnjih mesecih pričakujemo nadaljevanje sedanje drame.