Hillary Clinton – predsednica malih podjetij

»Najpomembnejši ekonomski izziv je jasen: zvišati moramo dohodke delavnih Američanov, da si bodo lahko privoščili življenjski stil srednjega razreda.« Hillary Clinton je včeraj na univerzi New School prvič v svoji predsedniški kampanji resneje spregovorila o svoji viziji t. i.  rastočega in poštenega gospodarstva. S spremembami se bo poleg splošnega dviga plač, zavzemala za dvig zvezne minimalne plače, boljše plačilo nadur in bolj enakopravno plačilo žensk. Hkrati želi v primeru izvolitve povečati socialno varnost in povišati davčne obremenitve najbogatejših, s čimer bi se spopadla z naraščajočo neenakostjo med Američani. Za trenutno situacijo je s prstom pokazala na republikance, ki so z neoliberalno politiko pod pretvezo skupne koristi davčno razbremenili bogate in omogočili velikim korporacijam, da si pišejo svoja pravila. Po drugi strani pa ji ni uspelo utišati kritik levičarjev, ki jo povezujejo z bogatimi donatorji. To naj bi omejevalo njeno zavzetost za reševanje usode navadnih ljudi.

Wall Street je kritizirala premišljeno in z zadržkom, saj so številni predstavniki s finančne ulice njeni vidni kampanjski meceni. Seveda je njeno zavzemanje za malega človeka v takšnem spremstvu nemalo ironično. Toda Američani bi se lahko že navadili na to, da predsedniške kampanje enostavno niso poceni. Z reformo davka na dobiček želi spodbuditi dolgoročne vlagatelje in bolj obdavčiti tiste, ki kupujejo in prodajajo delnice zgolj za hitre dobičke. Poleg tega je bistven del njene politike preprečitev črnega scenarija iz leta 2008. Banke, ki so prevelike, da bi propadle, so preveliko tveganje. Ob tem velja pripomniti, da Hillary Clinton ne zagovarja stroge ločitve bančnega in investicijskega poslovanja. Po zgledu evropskih držav je govorila tudi o uvedbi plačane odsotnosti z delovnega mesta in cenovno dostopnem varstvu za otroke. Zdi se torej, da Clintonova, ki se je označila kot predsednica malih podjetij in družine, lovi ravnotežje med skrbjo za malega človeka in podporo finančne industrije. Ob tem na vsak njen spodrsljaj prežijo republikanci, o čemer je v Mladini že pisal Marcel Štefančič jr.