»V Grčiji še vedno vlada kaos«

Gal Kirn je politični teoretik s Humboltove univerze v Berlinu in se trenutno mudi v Atenah na konferenci, na kateri intelektualci in politični aktivisti iz cele Evrope in Grčije razpravljajo o stanju demokracije in neizogibno tudi o prihodnosti Grčije. V intervjuju za spletno Mladino je delil, kakšne so trenutne razmere v Atenah in kakšni so odzivi na dogovor, ki ga je grška vlada sklenila z mednarodnimi upniki.

Kaj je bilo glavno sporočilo včerajšnjih protestnikov?

Splošna linija protesta je bila naperjena proti dogovoru, ki ga je Cipras sprejel. Prvič pa se je skandiralo tudi proti Sirizi, ne samo proti memorandumu – da naj prevzamejo del odgovornosti za nastalo situacijo. Prisotne so bile sicer zelo različne skupine, antikapitalistični blok, delavci javnega sektorja, ki so stavkali, anarhisti, pa tudi ljudje z leve platforme Sirize, ki so v zadnjem tednu čedalje glasnejši nasprotniki Ciprasove linije.

Zbralo se je okrog 10.000 ljudi, prišlo je tudi do izgredov. Ko je bil napovedan začetek glasovanja, je prišlo do spopada med policijo in anarhisti. Zaradi solzivca smo se začeli umikati, nato so anarhisti začeli tudi z molotovkami, policisti pa so vpoklicali svoje delta enote na motorjih. Po kakih 15 minutah je spopad minil. Skupno naj bi bilo aretiranih okrog 50 ljudi.

Ti protesti so pokazali en simptom – odkar je Siriza na oblasti, je bilo zatišje oziroma so shodi potekali samo v podporo vladi, sedaj lahko protest prvič deloma imenujemo tudi protivladni. Tudi med najbolj aktivnimi pristaši Sirize jih je veliko proti dogovoru. Vsa politična volja, ki so jo mobilizirali in bi lahko bila instrumentalna za to, da se naredi velike načrte, kaj narediti naprej, je izginila. Vsi se sprašujejo: zakaj smo sploh šli na referendum? Dogovor je pokazal, da Evropska unija sploh ne tolerira demokracije, volje ljudstva. Neoliberalne sile iz Grčije delajo kolonijo, z novim dogovorom bo trojka nadzorovala vso sprejeto zakonodajo. Trojka ni več samo v Bruslju, ampak se seli v Atene.

Kaj se torej dogaja s Sirizo? Večina poslancev Sirize je dogovor podprla, medtem ko večina centralnega komiteja stranke dogovor zavrača.

Znotraj Sirize je že od samega začetka več linij. V zadnjih letih se pojavlja nekoliko desna linija, ki gre v proevropsko smer, druga pa je bolj leva, socialistična in revolucionarna. Potem pa imamo še glavno, Ciprasovo linijo, ki ji je do neke mere ustrezalo, da se o določenih stvareh ne razpravlja. Da se ne razpravlja o možnosti izhoda iz evroobmočja. Center stranke je bil namreč vedno naklonjen evropskim integracijam. Verjeli so, da jim bo referendum dal pomembno moč, nato pa je ta strategija propadla.

Mislim, da je bila na delu neka evrofilija – ljudem, ki so zrasli v 70. in 80. letih, je Evropa svetla točka. Točka, ki bo garantirala, da se Grčija ne vrne več v vojaško diktaturo. Grčija je z vstopom v Evropsko unijo začela dobivati denarno pomoč, mehanizem solidarnosti, ki je v tistem času deloval in je danes pozabljen. Iluzije o fantomu neke socialne Evrope je treba opustiti. Če hočemo, da Evropa nekaj novega pomeni, jo je treba na novo konstituirati – to pa ne bo šlo s trojko, ker so nedemokratične in netransparentne institucije.

Cipras sam je rekel, da ne verjame v ta dogovor, ampak ga mora sprejeti. Tukaj se vidi, do kje je segal njihov pogum - kako daleč so bili pripravljeni iti. In Cipras ni bil pripravljen izpeljati končne konfrontacije s trojko, medtem ko so drugi krogi znotraj Sirize to pripravljeni storiti. In prihodnost bo pokazala, ali bo ta krog morda prišel na čelo stranke, ali ustanovil novo.

»Ne« na referendumu je bil glasen, zato je sedaj ogromno ljudi demoraliziranih in se še niso izvili iz šoka. V Grčiji, v celi Evropi je vladalo upanje, da je to konec diktature trojke, a nato je Cipras v prvih dneh po referendumu pristal na pogajanja in sedaj na ta dogovor.

Kakšni so siceršnji odzivi javnosti in politike na dogovor?

Na konferenci smo iz prve roke poslušali ljudi iz Sirizine vlade, na primer ministra za izobraževanje, ki je dogovor podprl. Potem pa smo poslušali recimo predsednico grškega parlamenta Zoi Konstantopoulou, ki je bila ena od tistih, ki je glasovala proti dogovoru. Dejala je, da če hočejo Ciprasu in grškemu ljudstvu pomagati, morajo glasovati ne, ker samo ne izsiljevanju pomeni začetek nečesa novega. Dejala je, da je včerajšnji dan težek za tiste, ki so verjeli. Vsi, ki so blizu levim krogom, so rekli, da se Grčija vrača v kolonialni položaj. Če je bila kolonialist nekoč Velika Britanija, je sedaj Nemčija.

Potem je tu še grška desnica, ki pravi, da je Siriza sklenila še slabši dogovor kot oni nekaj let nazaj s prvim in drugim memorandumom. Zaenkrat desnica nima velike podpore, je pa edini konsistentni NE na včerajšnjem glasovanju imela Zlata zora. Nastopajo pragmatično, oportunistično in se želijo postaviti kot edini branik grškega ljudstva.

Torej so napovedi Varufakisa, da bo novi dogovor okrepil Zlato zoro, resnične?

Trenutno javnomnenjski rezultati kažejo, da je Siriza še vedno v vodstvu, ima med 30 in 40 odstotkov podpore, Nova demokracija ji sledi z 20 odstotki – nobena stranka še vedno torej ni niti blizu Sirizi. Je pa Zlata zora doživela poskok v podpori: prej je imela med dvema in tremi odstotki podpore, to je poskočilo na sedem do osem odstotkov. Sedaj je bil nekaj časa mir, Siriza je Zlato zoro nevtralizirala, tudi sodni proces proti vodji stranke se je začel. A sedaj spet predstavlja eno od nevarnosti in seveda so politične elite znotraj EU lahko zadovoljne: Siriza se prepira, desnica počasi pridobiva.

Kaj sledi v naslednjih dneh in tednih? Implementacija dogovora?

Pojavlja se vprašanje, ali je sploh možno, da vse te drakonske zakone kdaj implementirajo v realnosti. Težko. Tudi Ciprasova linija skuša zadevo obrniti: da dogovor tako ali tako ne bo implementiran v celoti, da ga je nemogoče izvesti. Upajo, da bo ekonomija čez pol leta, leto boljša. Ampak to je znanstvena fantastika.

V vsakem primeru pa v Grčiji res še ni jasno, kaj dogovor pomeni. Cipras ni želel poudarjati, v kakšen kolonialni položaj so se spravili. To bo jasno šele čez nekaj mesecev. Tudi razmere se še niso normalizirale, vlada kaos. Vrste pred bankomati so še vedno velike, prav tako ni jasno, kaj se bo zgodilo z nekaterimi politikami, recimo za časa referenduma so bili revnejši opravičeni plačevanja elektrike, tudi javni prevoz so imeli brezplačen, nihče ne ve, kaj bo sedaj.